Grad Snežnik

 

Gradiško jezero

Gradiško jezero, prijetna sprehajalna pot. Pot okoli umetnega jezera je dolga 4200 m. Kako do jezera? Po štajerski avtocesti, na izvoz Lukovica nato pa v prvem križišču levo. Cestne table so postavljene, tako da se nikakor ne moreš izgubiti. Tudi za parkiranje je poskrbljeno.

Vreme je bilo prijetno toplo. Jezero, zadaj pa cerkvica sv. Marjete.

Panorama jezera. Za sprehod prijetno, za fotografiranje pa malo prepozno. Sonce je bilo že kar visoko.

Še ena hišica, za kaj se uporablja ne vem, verjetno pa za uravnavanje zapornic v jezeru.

Družina labodov.

 

 

Njivice center

Večerni sprehod po promenadi.

HDR

Malo večja igračka za odrasle.

Tale osliček je pa žal samo lesen.

Najbolj fotografiran ribič v Njivicah.

Jezero Črnava – Preddvor

Kakšen teden nazaj, ko smo obiskali grad Strmol, nas je pot peljala naprej proti gorenjski. Do Preddvora, kjer je prekrasno jezero Črnava. Res lep in umirjen kraj za nedeljsko uživanje v naravi. Ni bilo pretirane gneče. počasen sprehod okoli jezera po urejeni poti. Razen na enemu kraju je bilo podrto drevo čez pot, posledice žleda, vendar ni bilo težko prestopiti debla in nadaljevati.

Pot  nas je pripeljala do znanega hotela Bor. Hotel Bor ima teraso čisto ob jezeru in ima krasen razgled na jezero kot na vso okolico okoli jezera in na naše prekrasne gore. Zaslužen počitek na kavi za naju z Matejo, za Žigo in Nežo pa sok oziroma sladoled. Postrežba res hitra, nimam besed. vendar bi mogoče bil bolj zadovoljen, da bi na kavo čakal malo dlje časa. Ker kava je bila pa res zanič. Kdorkoli je delal kavo, jo res ne zna narediti na avtomatu (to bo tema za drugič), ker je bila dobesedno samo topla voda z nekim okusom po kavi in malo mleka.

To nam ni uničilo razpoloženja, še nekaj minut smo se zadrževali v okolici jezera, nato pa počasi proti domu. Še en krasen družinski dan je bil za nami.

Žagarjev mlin

Žagarjev mlin je star več kot 250 let in je eden redkih še delujočih vodnih mlinov v Sloveniji. Mlin je praktično doživel že vse. Od tega da je pogorel v 19. stoletju, po drugi svetovni vojni ga je oblast zapečatila, leta 1990 ga je uničila povoden, leta 1996 je bil obnovljen.

Do mlina naju je z Rokom peljala cesta iz Kamniške strani. Morem reči, da je cesta zelo razgibana. Ko pa prideš na cilj pozabiš na vse 🙂

Gregorjev spust ladjic po Pšati

Obiskali smo Loko pri Mengšu, ki stoji med Mengšom in Trzinom. Za ta kraj smo slišali, da na pred večer gregorjevega spuščajo ladjice po Pšati. Pa smo se odpravili. Prispeli smo še preden se je zmarčilo. Nekaj ladjic je bilo že v vodi in čakale na spust.

Žal pa se to ni zgodilo, niso niti lučk prižgali na ladjicah, kaj šele da bi jih spustili po reki navzdol. Razočarani smo zapustili Loko in se odpravili domov.

Naslednje leto bomo obiskali drugi kraj, kjer bo več dogajanja.

Ponovno

Po soteski Pekla je res zanimivo. Zato se z veseljem vračam v to sotesko pri Borovnici.

Do tega slapu je pa potrebno kar nekaj spretnosti. Najprej se vzpenjaš po ozkih in navpičnih stopnicah, na koncu pa še po klinih. Na vrhu te pa pričaka lep pogled na velik slap. Po napornem plezanju, so tudi zame poskrbeli, na ploščadi je klopca in mizica, tako da prideš malo do zraka 🙂

Opazovalec nad sotesko 🙂

Tehnični muzej Bistra

Pustna soboto smo si nekateri vzeli čisto po svoje. Namesto, da bi slikali kakšno pustno povorko, smo se odločili za Ljubljansko barje in obisk tehničnega muzeja Bistra. Na žalost je bil muzej zaprt, okolica pa je tudi v zimskem času zelo fotogenična.

Dolžanova soteska ll

Kaj morem, mi je pač všeč, Dolžanova soteska in HDR. Še ena iz sobotnega potepanja.

Dolžanova soteska

Nedelja se je ponovno pričela mnogo prezgodej. Že ob 6h zjutrej. Pač otroci ne morejo spati in z tem tudi jaz ne.

Današnji plan je bil obisk Dolžanove soteske. Upam da mi bo uspelo, sem si mislil. Pogledam skozi okno, seveda je bilo še temno. Pristavil sem kavo, ta čas pa se je že danilo zunaj. Pogledam skozi okno in meteorologi se niso zmotili. Sneži! Tako močno sneži, da se sosedove hiše sploh ne vidi. Bil sem v dilemi? Iti ali ne iti? Grem, pa naj bo kar hoče. Odpravim se v avto in počasi proti Loki, tam sem bil zmenjen z Rokom, da se dobiva pri njemu doma. Ker še nikoli nisem bil pri njemu, sem za pomoč vklopil Tom Tom.Pogojno mi je bil v pomoč.

V Loki, pa skorej nič ne sneži. Se pravi, odločitev je bila pravilna. Iti pa naj bo karkoli. Pri Roku smo spili še eno kavo, ja to je bila moja druga, nato pa v avto in proti Dolžanovi soteski. Snega ogromno, temperature pa malo višje kot v dolini, tudi cesta je bila primerna za vožnjo z avtom. Oprema je bila kompletna, stativ, brezžično prožilo, ND filter in svetloba ravno prava. Oblaki so se že počasi trgali in postajalo je že jasno, samo v sotesko še ni posvetil sonce. Torej idealni pogoji za slikanje z dolgimi časi.

Do dobre pozicije je bilo potrebno kar po celem snegu. Dvakrat se mi je odrlo do pasu, ker ni bilo videti lukne, sreča brez poškodb, ampak kaj čem, je potrebno malo potrpeti.

Do 12h sva poslikala kar se je dalo, nato pa je v sotesko posijalo sonce in veselja je bilo konec.  V sotesko pa kmalu, samo toliko, da se sneg malo stopi in potem ponovimo vajo.