Drevesa

Zadnje dni se kar nekaj potikam po naravi, še največ okoli domačega kraja. Všeč mi je, ko se narava prebuja iz dolgega zimskega spanja. Vse je postalo zeleno, živo. Čebele veselo obiskujejo domačo češnjo, hruško in pa jabolka. Tako je prav. Bomo imeli ponovno nekaj domačega sadja.

Tudi po gozdu se je prijetno sprehajat. Popolnoma drugačen vonj, kot nekje med betonskimi hišami. In iz tega sprehoda je nastalo tale fotografija.

v gozdu

Eno me pa moti v gozdovih. To, da je vse preveč klopov. Malo se otopli in že lezejo ven. Doma sem se preoblekel in našel enega, kako mi leze po roki navzgor. Ni dobil prvega letošnjega obroka.

Advertisements

Smo odvisni od mobilnih aparatov?

Danes imamo na policah že ogromno pametnih telefonov. Samsung, Iphone, HTC, Sony, Nokia in še bi lahko našteval. Tudi po televiziji nas stalno bombardirajo operaterji o raznih mamljivimi akcijami, samo da bi prodali čim več telefonov. Če pogledam po policah ni več tistih klasičnih GSM aparatov z velikimi tipkami, temveč  samo zaslon na dotik. Kar zna biti pri starejši populaciji zelo težavno. Iz mojih izkušenj se starejši prav bojijo takih aparatov na dotik. Imam občutek, da izdelovalci aparatov ciljajo na mlajšo generacijo, ki morajo biti stalno na tekočem. Nekateri menjajo svoje aparate res zelo pogosto, tudi po dvakrat na leto, samo da so in.  Smo pa nekateri tudi takšni, ki aparata ne zamenjamo po nekaj let. Pač dokler dela, dela. Ko gre k vragu, kupimo drugega.

Se pa občasno pogovarjam s svojimi strankami, kaj največ uporabljajo na svojih pametnih aparatih.  Prvi dve aplikaciji sta vedno Facebook in Twitter, nato pa še vse ostale. Moram priznat, da tudi sam uporabljam Facebook, Twitter veliko manj, tu pa tam še Instagram in Foursquere. Res je, stalno imam pri sebi aparat, ne vem zakaj, če ne drugega da pogledam koliko je ura, kaj je novega, kaj se mojim znancem dogaja, kaj razmišljajo. Nekateri gredo še tako daleč, ko hodijo po cesti, so na avtobusih, stalno imajo telefone v rokah. En primer sem bil priča na hodniku City parka v Ljubljani. Punca je tako padla s pogledom v telefon in tipkanjem, da sploh ni gledala pred sabo. Sredi hodnika so stali reklamni panoji, v katerega je kar dobro udarila z glavo. Seveda sta po tleh padla tako dekle kot aparat. Prva beseda, ko se je zavedla, kaj se ji je zgodilo, je bilo ˝ Kje je moj telefon?˝  Pobrala telefon in odhitela v neznano.

Zakaj sem danes tole spisal je pa sledeča zgodba.

Če delaš cel dan, moraš iti tudi nekaj pojest. Z Matejo sva odšla v bližnji lokal, kjer sva si naročila kosilo. Pri sosednji mizi pa sta sedeli mlajšo dekle in starejša gospa. Po videnem bi rekel da sta bile vnukinja in babica. Lepo, babica peljala vnukinjo na kosilo. Vendar kaj se je dogajalo? Babica razlaga vnukinji, vnukinja pa cel čas tudi med  jedjo tipka po telefonu. Niti ne posluša, kaj ji sogovornica razlaga, samo kima  in se smeji, verjetno v telefon. Kultura pa taka. Že iz spoštovanja bi se lahko posvetila babici in ne telefonu. Ko pa se malo obrnem nazaj, vidim da imajo vesel pogovor pri sosednji mizi, pri ostalih pa vse samo tipkajo po telefonu in niti ne vidijo kaj se dogaja okoli njih.

Če so to pametni telefoni, smo potem mi uporabniki nori, da se takole pustimo zasvojiti.

Kaj je narobe ?

Da je z Materjo naravo res nekaj narobe ,opažamo že kar nekaj časa .Vsepovsod je debata o globalnem segrevanju Zemlje ,katastrofe na vseh kontinentih ,na eni strani poplave ,na drugi suše.

Ne pomnim kdaj so bile Novembra tako visoke temperature v jutranjih urah ,recimo danes na našem koncu 14 stopinj C ob 8h dopoldan ,včeraj okoli 11 stopinj C ,popoldan pa 17. Že par let opažam da sploh ni več nobenega prehodnega obdobja med letnimi časi .Pozimi mraz nato pa takoj vroče , Jeseni pa ravno obratno. No kot dokaz pa prilagam slikico izpred nekaj dni ,ko je pri nas doma cvetela Hruška. Že v Osnovni šoli so nas učili da narava cveti spomladi in ne jeseni. Se pravi da je z našo ljubo zemljico res nekaj narobe.

Idejo o tem pisanju pa sem dobil tukaj.