Na našem vrtu

Še zadnje rože iz našega vrta, preden vse ovene.

DSC_3268 copy

Letos je bilo pa malo čebelic, saj jim dež ni dovoljeval letenja na cvetove. Tudi nobenega cvetnega pajka nisem našel, kljub temu da jih je ogromno vsako leto.

DSC_3262 copy

DSC_3258 copy

DSC_3255 copy

DSC_3256 copy

Advertisements

Mozirski gaj

Vsa leta okoli 1. Maja smo hodili v Arboretum Volčji potok ( Dinosaurus word, Volčji potok ).

DSC_1830 copy

Tokrat pa smo se odločili, da obiščemo Mozirski gaj. Pot nas je vodila mimo Kamnika, čez prelaz Črnivec. Po tej cesti se še nisem nikoli vozil, zato sem uporabljal cestno navigacijo. Za boljši občutek. Še sreča, ker že v prvi vasi čez prelaz, mi javlja navigacija možnost cestnega radarja. In do Mozirskega gaja tako še ene dvajsetkrat do cilja. Itak pa smo vozili počasi in si ogledovali pokrajino.

DSC_1843 copyDSC_1853 copy

V Mozirju smo bili kar hitro, cesta je bila prazna in tekoča. Pred gajem pa se je ustavilo. Tako je bilo tudi predvideno. Nekaj več gneče. Seveda, saj je bil praznik. Zakaj ga nebi tako kot mi uživali še ostali. Naslednji podvig je bil najti prazno parkirno mesto. Že redar ob cesti je govoril, da ni upanja iskati na glavnih parkiriščih, da je že vse polno. Ne bi bil jaz, če tega nebi upošteval. Malo po makadamu, do neke ribogojnice. Tu je veliko prostora za parkirati. Pa še okoli ovinka par metrov stran je glavni vhod v gaj. Odlično, izplača se Ljubljanska trma.

DSC_1846 copy DSC_1844 copy

Mozirski gaj je nekoliko manjši od Arboretuma, vendar ravno tako zelo zanimiv. Vse je bolj na kupu in ni potrebno veliko pešačit. Vstopnina tudi ni bila pretirana, za družinsko karto smo odšteli 15€. Je bila pa ena pomankljivost, ki so jo pogrešali otroci. Ker je bilo kar precej vroče, bi lahko za te dni postavili še kakšen kiosk s sladoledom in hladno vodo.

DSC_1842 copy DSC_1856 copy DSC_1859 copy DSC_1862 copy DSC_1868 copy DSC_1870 copy DSC_1871 copy DSC_1872 copy DSC_1875 copy

DSC_1880 copy

DSC_1889 copy DSC_1892-2 copy DSC_1913 copy DSC_1914 copy DSC_1917 copy DSC_1919 copy DSC_1926 copy DSC_1932 copy DSC_1967 copy

Je pa zaniva na ogled tudi Prevžitarska hiša. Notri se vidi, kako majhni so bili bivalni prostori, črna kuhinja, na podstrešju pa je shramba.

DSC_1896 copy

Videti je tudi pravi delujoči vodni mlin. To je res prava redkost, da taki mlini še obstjajo. Ne daleč od ceste, ki smo se peljali v Mozirje je še en delujoči vodni mlin v Podvolavljeku, (Žagarjev mlin).

DSC_1933 copy

Na ogled je tudi terarij, z različnimi plazilci in pajki.

DSC_1958 copy DSC_1949 copy DSC_1947 copy

In pa en velik čebeljnak s krasno poslikavo na panju ter steklen panj, tako da se vidi, kako naše čebelice delujejo in proizvajajo med.

DSC_1966 copy DSC_1960 copy

Drevesa

Zadnje dni se kar nekaj potikam po naravi, še največ okoli domačega kraja. Všeč mi je, ko se narava prebuja iz dolgega zimskega spanja. Vse je postalo zeleno, živo. Čebele veselo obiskujejo domačo češnjo, hruško in pa jabolka. Tako je prav. Bomo imeli ponovno nekaj domačega sadja.

Tudi po gozdu se je prijetno sprehajat. Popolnoma drugačen vonj, kot nekje med betonskimi hišami. In iz tega sprehoda je nastalo tale fotografija.

v gozdu

Eno me pa moti v gozdovih. To, da je vse preveč klopov. Malo se otopli in že lezejo ven. Doma sem se preoblekel in našel enega, kako mi leze po roki navzgor. Ni dobil prvega letošnjega obroka.

Pomlad v Solkanu

Ne vem zakaj je vedno potrebno iti ven iz Ljubljanske kotline, da se naužiješ lepega vremena. Tokrat smo peživeli lep vikend v Solkanu. Krasno vreme, sonce, temperature malo nad 20°C. Prvič letos sem naokoli hodil v kratkih rokavih. Res vredno vsakega kilometra za izhod iz meglene in deževne Ljubljane. Tu na krasu je pravo življenje, tu že vse cveti, tako na travi, kot na drevesu.

cherry

Tudi prve lastovke sem videl, čebele veselo letajo iz cveta na cvet in pridno opravljajo svoje delo. Temu se pravi prava pomlad.

trava Marjetke

Vendar vsega lepega se enkrat konča. Tudi tega prelepega in toplega vikenda. Pot proti Ljubljani. Lepo jasno vreme, brez enega oblačka na nebu. Na vrhu Vrhniškega klanca pa pogled na Ljubljansko barje in Ljubljansko kotlino. Iz gorenjske so se že pričeli valiti temni deževni oblaki. Dobrodošli v Ljubljanski kotlini.

Po dežju

Da po dežju vedno posije sonce, se je izkazalo pravilno tudi tokrat. Po kosilu sva se z Žigom odpravila na krajši sprehod po naši okolici. Prvo kar je Žiga našel je bila luža, ja ogromna luža in čmok, direktno skozi njo. Še sreča da ni bil moker, tako kot običajno zna biti po čofotanju po lužah. Ko se odpraviva naprej in ata veselo slika male čebelice pri nabiranju medu, je Žiga že našel blato ob cesti. Fino najprej so čevlji mokri, sedaj pa še blatni.

Ko sva rešila še ta problem in je Žiga obljubil da ne bo več nagajal, sva se odpravila naprej do bližnjega igrišča. Ker so bila igrala mokra, sva odšla počasi naprej. Ob cesti srečava še polžka in ga prosiva da nama pokaže rožičke. Kar nekaj časa sva čakala, da se je polžek odločil nama ugoditi. Po kratki igri s polžem smo odšli vsak svojo pot, polž v gosto visoko travo midva pa domov.

Ata fotka čebelice…

… ko Žiga z veseljem skače po blatu.

Polžek pokaži rožičke.

Cvetovi

Pomlad že kar dobro greje, zato se to opazi tudi na vrtu. Prav užitek je gledat kako vsak dan kakšna vrsta rož odpre svoj cvet. Najbolj čakam še na Magnolijo . Ker noče in noče pokazat svojih cvetov bom mogel še malo počakat. Prikazujem pa nekaj obetavnih.

Nekdo mora tudi oprašit cvet, da bomo imeli viljamovko.
Hvala ti čebelica, da skrbiš za te stvari.

Koliko jih je.

Tule bo dober odboj svetlobe za sončenje.

Pomlad

Končno spet en vikend , da je lepo sončno vreme. Do sedaj sem imel skoraj vsak vikend tako smolo, da je bilo slabo vreme med vikendi, med tednom pa lepo vreme, tako da se ni dalo narediti popolnoma nič. Ko sem prišel iz službe je bila že toliko ura, da se mi ni splačalo oditi ven, ker je bila kmalu tema.

Zadnja Nedelja pa je bila idealna za pohajkovanje zunaj, lepo vreme, Sonce je sijalo,oblaki so se lepo preganjali po nebu, res idealen dan za fotografirat. Ko pa je prišel brat z svojo družino k nam na kosilo in mi rekel, če greva malo fotografirat ven, mi ni bilo treba dvakrat reči, že sem imel opremo v roki. Odpravila sva se v bližnji gozd, malo pogledat kaj se dogaja. Vse je že začelo poganjat, cvetet in pravi užitek je bilo fotografirat. Samo ima že kar nekaj časa fotoaparat, pa se ni še nikoli tako navdušil nad fotografiranjem, imel je pravi zagon. To dopoldne sva imela samo zase. V gozdu sva bila slabi dve uri, minilo pa je kot da bi bila dobrih 5 minut. Najdlje sva si vzela, pri opazovanju Čebel, kako nabirajo cvetni prah in si ga zlagajo na svoje male nožice, sploh se niso pustile motit, nabirale so naprej, kot da naju ni tam.

Kmalu pa je zazvonil telefon in sva vedela, da bo kmalu kosilo in da se bova morala vrniti domov.

Po kosilu smo naredili malo daljši sprehod, pridružila pa sta se še Dedi in Babi, to je pa že druga zgodba.

Upam da bom našla še kaj cvetnega prahu.

Aha, sej sem vedela, še tu je malo.

V ozadju Triglav.

Leska