Štanjel

Ponovno ena sončna nedelje, ki smo jo izbrali za izlet po naši lepi Sloveniji. Tokrat nas je pot vodila na Kras in dolino Soče. Prva postojanka je bila bencinska črpalka Vipava, kjer so se nam pridružili še brat z družino. V Vipavi smo zapustili AC in nadaljevali pot po regionalni cesti do Štanjela.

stanjel-01

Lepo vreme je kar nekaj ljudi pripeljalo v Štanjel.

stanjel-02

Zelo dolgo časa sem imel željo obiskati to lepo kraško vasico ki stoji na vrhu hriba.

stanjel-03

Ozke kraške ulice.

stanjel-04

Grajsko obzidje in kamnite hiške.

stanjel-05

Znameniti Ferrarijev vrt.

stanjel-06 stanjel-07 stanjel-08 stanjel-09

Če pa malo pogooglam pa zaslediš Štanjel tudi v eni najbolj popularnih iger Call of Duty (COD). Je pa res, da so hoteli Nemci proti koncu druge vojne Štanjel porušiti in naj bi jim to preprečil arhitekt Max Fabjani.

stanjel-10

Še se bom vrnil v Štanjel, vendar izven turistične sezone.

Monopoly – družabna igra

Velikonočni prazniki so skoraj že za nami. Jutri je nov dan, danes pa še vedno 1.April, ki je bil zelo pester. Nič mi ni bilo do norčevanja, saj sem moral že zgodaj zjutraj odpeljati Nežo v ZD Ljubljana (Metelkova). Dobila je neko alergijo, po vsej verjetnosti je krivec smoki. Bomo videli kaj nam bo povedal specialistični pregled. Še sreča, da smo bili zgodni, ob odhodu je bila čakalnica že nabito polna. Sedaj pa še v lekarno poleg urgence po Claritine sirup.

Doma pa že druga težava. Žiga je dobil visoko vročino. Pa smo spet tam. Če bi jo dobil uro in pol prej, bi ga peljali s seboj, tako mu je pa pomagala že ena tabletka Lekadola. Vročina je hitro padla na normalno raven.

Po kosilu je bil plan, da bi šli malo ven na svež zrak, samo zaradi Žige nismo šli, pa še snežilo je in deževalo. Ne vem kdaj se bo tole umirilo, vendar že zelo  pogrešam tisto vročo rumeno kuglo tam gori na nebu, ki ji pravimo Sonce.

Monopoly

Pač nam ne preostane drugega, kot da se družimo doma za mizo. Iz omare smo potegnili družabno igro Monopoly. nisem je igral že celo večnost. Nazadnje še tistega na Tolarje. Igra je bila zelo zanimiva za Žigo, saj jo je igral prvič. Na koncu je bil velik zmagovalec, jaz pa poraženec.

Užitek na snegu

Ni lepšega, kot lepo sončno vreme, prijetno hladno in polno snega. Tako se spominjam še na mojo mladost. Nikakor nismo hoteli domov, če je bilo pa zunaj tako prijetno. Enako je tudi pri Žigu in Neži. Samo da je norenje po snegu, pa tudi če smo mokri do kože. Posledica tega, sedaj smo pa bolani. Ponovno prehlad in sveče iz nosu.

angel v snegu

Tudi Mateja zna narediti kakšno fotografijo 🙂

Nasmejana Nasmejan Žiga copy

Hitro se bomo pozdravili in naslednji teden bomo ponovno v odlični formi, saj se pričnejo zimske počitnice.

Smo odvisni od mobilnih aparatov?

Danes imamo na policah že ogromno pametnih telefonov. Samsung, Iphone, HTC, Sony, Nokia in še bi lahko našteval. Tudi po televiziji nas stalno bombardirajo operaterji o raznih mamljivimi akcijami, samo da bi prodali čim več telefonov. Če pogledam po policah ni več tistih klasičnih GSM aparatov z velikimi tipkami, temveč  samo zaslon na dotik. Kar zna biti pri starejši populaciji zelo težavno. Iz mojih izkušenj se starejši prav bojijo takih aparatov na dotik. Imam občutek, da izdelovalci aparatov ciljajo na mlajšo generacijo, ki morajo biti stalno na tekočem. Nekateri menjajo svoje aparate res zelo pogosto, tudi po dvakrat na leto, samo da so in.  Smo pa nekateri tudi takšni, ki aparata ne zamenjamo po nekaj let. Pač dokler dela, dela. Ko gre k vragu, kupimo drugega.

Se pa občasno pogovarjam s svojimi strankami, kaj največ uporabljajo na svojih pametnih aparatih.  Prvi dve aplikaciji sta vedno Facebook in Twitter, nato pa še vse ostale. Moram priznat, da tudi sam uporabljam Facebook, Twitter veliko manj, tu pa tam še Instagram in Foursquere. Res je, stalno imam pri sebi aparat, ne vem zakaj, če ne drugega da pogledam koliko je ura, kaj je novega, kaj se mojim znancem dogaja, kaj razmišljajo. Nekateri gredo še tako daleč, ko hodijo po cesti, so na avtobusih, stalno imajo telefone v rokah. En primer sem bil priča na hodniku City parka v Ljubljani. Punca je tako padla s pogledom v telefon in tipkanjem, da sploh ni gledala pred sabo. Sredi hodnika so stali reklamni panoji, v katerega je kar dobro udarila z glavo. Seveda sta po tleh padla tako dekle kot aparat. Prva beseda, ko se je zavedla, kaj se ji je zgodilo, je bilo ˝ Kje je moj telefon?˝  Pobrala telefon in odhitela v neznano.

Zakaj sem danes tole spisal je pa sledeča zgodba.

Če delaš cel dan, moraš iti tudi nekaj pojest. Z Matejo sva odšla v bližnji lokal, kjer sva si naročila kosilo. Pri sosednji mizi pa sta sedeli mlajšo dekle in starejša gospa. Po videnem bi rekel da sta bile vnukinja in babica. Lepo, babica peljala vnukinjo na kosilo. Vendar kaj se je dogajalo? Babica razlaga vnukinji, vnukinja pa cel čas tudi med  jedjo tipka po telefonu. Niti ne posluša, kaj ji sogovornica razlaga, samo kima  in se smeji, verjetno v telefon. Kultura pa taka. Že iz spoštovanja bi se lahko posvetila babici in ne telefonu. Ko pa se malo obrnem nazaj, vidim da imajo vesel pogovor pri sosednji mizi, pri ostalih pa vse samo tipkajo po telefonu in niti ne vidijo kaj se dogaja okoli njih.

Če so to pametni telefoni, smo potem mi uporabniki nori, da se takole pustimo zasvojiti.

Tombola ali šah?

Za Nežo pravzaprav vseeno. Samo, da se razmeče po sobi. Pospravlja se pa ve kdo.

neza

Salsa

Včeraj zvečer sem se odpravil na Salsa večer, ki je potekal v Ljubljanski Laguni. Ples se je odvijal v njihovi dvorani. Samo zadevo sem obiskal samo zaradi ene stvari, da naredim nekaj posnetkov v slabi svetlobi. No pa še res je bila zelo slaba svetloba, na trenutke popolna tema. Potrebno se je bilo igrati z nastavitvijo. No pa še nekaj, na taki prireditvi je nemogoče naredit dobro fotografijo brez bliskavice. Ja sedaj sem priznal, nisem je imel, razno tiste ki je že v aparatu. Iz težkih razmer sem si zadevo še bolj otežil. Je pa škoda, da je bila svetloba samo na trenutke, pa še to samo po enem delu dvorane cca1/3, ostalo pa večinoma v temi. Od cca 700 fotografij jih je samo peščica zadovoljivih, ostalo pa za izbris. Zadevo bo potrebno še kdaj ponovit.

Pa še nekaj o samo Salsi. Sploh si nisem mogel misliti, koliko ljudi pleše ta latinski ples. Kakor je na začetku kazalo in je bila dvorana popolnoma prazna, je bila zgodaj zjutraj nabito polna. Tisti ki ste že bili v tej dvorani, že veste kako je velika. Skratka pleše vse, mladi in stari,prav užitek jih je bilo gledat, vsaj na tiste trenutke ko ni bilo možno fotografirat.

Na koncu mi je še baterija šla v aparatu, totalno prazna, tudi kartici sta bili polni, tako da mi ni preostalo drugega, kot počasi oditi proti domu.

Pred odhodom domov, pa še malo drgnjenja in čiščenja avtomobila, ker je v parih urah napadlo nekaj snega.

Škoda, da je bila dvorana samo na enem delu osvetljena.

Vse se je vrtelo.

Ena od udeleženk plesa 🙂

Družabne igre

Že od nekdaj so mi bile všeč družabne igre z kockami. Spomnim, se prvega Monopolija, ko smo ga igrali doma, Vse tiste kraje Avala, Kalamegdan, Plitvička jezera, Bled, Bohinj …. Pa takrat še nismo poznali drugega denarja kot dinar. Velikokrat se je družina usedla za mizo in odigrali kakšno partijo.

Ko sva z bratom prerasla monopoli, je bilo potrebno kupitnovo igro. Kupila sva taktično igro vojskovanja Riziko. To je igra osvajanja sveta. Tudi ta igra ni bila večna, kmalu jo je nadomestila miselna igra Kviz. To je bolj zanimiva igra. Igra za razvijanje sivih celic. Samo, če jo predolgo igraš, spoznaš že vse odgovore. Tako da smo morali kupit dodatna vprašanja. Kmalu smo zamenjali star Monopoli za novega, tokrat z staro Slovensko nacionalno valuto Tolarji. Tudi figurice niso bile več lesene, temveč kovinske. Figurice predstavljajo čevelj, klobuk, avto… Kot rečeno, Monopoli je Monopoli, pa smo se ga ponovno naveličali.

Pa da ne pozabim, vmes je bil še Človek ne jezi se, ki bi jo lahko postavil kar na prvo mesto, med največkrat igrano igro. Bolj ko se je kdo jezil, bolj je bilo zanimivo.

A ja, pozabil sem še eno igro, ki sem jo kupil, Cluedo. Nikdar igrana igra, ker nikoli nisem našel soigralcev, ki bi jo znali igrat Tako, da še vedno čaka v omari, da se je usmilim in odigram vsaj eno partijo.

Že nekaj časa pa sem poslušal, da veliko ljudi igra igro Naseljenci otoka Catan. Dostikrat sem jo videl na policah raznih trgovin, vendar me nikoli ni preveč pritegnilo, da jo kupim. Pred časom, pa je bil na Gospodarskem razstavišču družabni vikend, kjer so se igrale stare in novejše namizne igra. No ena najbolj igrana igra je prav ta.

Poslušam po radiu, da se igrajo turnirji omenjene igre in da imajo tudi svetovni turnir. Takoj po tem družabnem vikendu, naenkrat ni bilo več nikjer možno kupit te igre. Vsepovsod je bila razprodana. Zadnjič pa sem imel srečo in sem jo ponovno zagledal na polici trgovine. Tako, sedaj imamo doma novo igro, ki se je še učimo. Za enkrat smo jo odigrali samo enkrat, ker pa se približuje čas slabega vremena, pa vem, da bo odigrana večkrat.

Vse te igre imajo neko dobro lastnost. Druženje 😀 .