Grad Črnelo – Turnše

Grad Črnelo stoji v vasi Turnše, med Kamnikom in Domžalami. Lepo se ga vidi tudi iz regionalne ceste Domžale – Dob. Grad je že kar v letih, saj ga omenjajo že leta 1297. Do danes pa je že v zelo slabem stanju.

Grad Crnelo Grad crnelo_02

Advertisements

Žagarjev mlin

Žagarjev mlin_01

Žagarjev mlin je star več kot 250 let in je eden redkih še delujočih vodnih mlinov v Sloveniji. Mlin je praktično doživel že vse. Od tega da je pogorel v 19. stoletju, po drugi svetovni vojni ga je oblast zapečatila, leta 1990 ga je uničila povoden, leta 1996 je bil obnovljen.

Žagarjev mlin_02

Do mlina naju je z Rokom peljala cesta iz Kamniške strani. Morem reči, da je cesta zelo razgibana. Ko pa prideš na cilj pozabiš na vse 🙂

Žagarjev mlin_03

Kdo je tukaj osel?

Zgodba se prične nekako takole.

Sobotno popoldne, zunaj vroče, v hiši ravno tako. Noter ni za zdržat. Potrebno bo iti nekam ven. Pa ne že spet v Rašico, ki jo poznamo do potankosti. Gremo nekam kjer je bolj mir, kjer ni ljudi, kjer se lahko malo sprostiš.

Otroke napokam v avto. Mateja ni bila prisotna, ponovno je imela celodnevno, zato smo jo sami ucvrli proti Kamniški bistrici. Po dolgem času sem s seboj vzel tudi fotoaparat. Polek DSLR še kompaktnega, ki sem si ga sposodil na test. Na tržišče pride šele čez kakšen mesec. Pa pustimo to za drugič, mislim test 🙂

Prva težava že v Kamniku, kjer želim zapeljati skozi stari del mesta, vendar je bil ta zaprt. Če bi ob glavni cesti postavili vsaj kakšen prometni znak, mi nebi bilo potrebno obračati tam okoli avtobusne postaje. Pa saj nisem bil edini. Drugače postavljajo te znake za vsako figo, ja tokrat nič, potem pa še semafor ne dela, tako da še tam izgubiš že tako pregrete živce.

No končno ponovno na cesti proti izviru Kamniške bistrice.  Bolj kot smo se približevali cilju, bolj sem bil vesel. Tu bo končno mir. Ja pajade! Toliko avtomobilov na parkirišču in okolici, kot na nedeljskem sejmu.

Pa ne morem verjet, da so imeli vsi enake misli kot jaz, za piko na i, pa še par avtobusov in nikjer parkirnega prostora.

Komaj smo našli prostor za parkiranje, je že prispel nov avtobus polen izletnikov. Pa kar rine gor proti gostilni. Ja najbolje da jih zapelje kar na Kamniško sedlo. To bo pa res pravi izlet. Hrmonikaš v avtobusu razteguje meh na polno. Ljudje se zabavajo, šofer pa ves penast ker ne more ne naprej ne nazaj. No zdej bo pa veselica. Poleg hrmonike še hupanje hehe. Pa sem mislil, da bo tu mir.

Pustimo zdej ta promet in se odpravimo do izvira bistrice. Neža bi šla kar v vodo, samo se je hitro premislila, ko je v vodo vtaknila samo prst. Bila pa je tudi ena ekstremistka, ki je kar veselo čofotala v vodi. Bila ji je vsaj do kolen. Da jo pa zebe, se je pa že na daleč videlo.

Tudi tu polno ljudi. Malo smo se sprehodili ob vodi, nato pa gor do kapelice. Pri kapelici pa dva fletna oslička, ki sta bila še kar voljna božanja. Pa sem si mislil pri sebi, da so tisti spodaj, ki delajo tako galamo večji osli kot pa ta dva, ko tako lepo uživata na samem.

osel

Slikano z kompaktnim aparatom in malo popravljeno v PS.

Gremo še na sok, če dobimo kakšno prosto mizo. Na srečo smo jo dobili, tudi sok smo imeli kar hitro na mizi. Uživali smo  še malo v naravi in prekrasnem pogledu na Kamniške Alpe. Potem pa počasi domov, kjer je bolj mirno.

Most v obdelavi Lightroom

Prav vesel sem, ko se nekaj novega naučim, ali kaj novega izvem o programu Lightroom.  Že dolgo nazaj, ko sem prvič spoznaval  program. Od takrat ga bolj intenzivno uporabljam. Pravzaprav ga uporabljam skupaj z Photoshopom, pač odvisno kaj potrebujem.

Kot rečeno, sem danes zvedel par novih zanimivih stvari o Lightroomu, nekaj pa sem jih samo obnovil. Stvar je zelo enostavna, sploh če fotografiraš v RAW formatu, kjer imaš vse odprte možnosti obdelave, brez da bi izgubil ogromno podatkov fotografije in jo z  tem uničil, tako kot se to zgodi pri JPG datoteki, ki je že obdelana.

most (1)

Most v Kamniški Bistrici

Ni mi dalo miru

Kar na hitro sem se odloči, da skočim na bližnji hrib Rašico. Bil je tako lep dan, da bi ga bilo škoda presedet kje pred hišo ali pa celo za štirimi stenami.

Še sreča, da se mi ni potrebno nikamor vozit z avtom, ampak kar lepo po cesti slabo uro do stolpa na Rašici. Sonce me je grelo do prvih dreves, nato počasen vzpon v senci, kjer se je kar na enkrat ohladilo. Po pravici povedano, ni bilo dolgo hladno. Že po dobrih petnajstih minutah sem sopihal v hrib, kot kakšna stara parna lokomotiva. Ja Grega, res si brez kondicije, bo potrebno večkrat v kakšen hrib in ne samo po par metrov naredit.

Kot sem zapisal, po slabi uri sem bil že na vrhu pri koči na Rašici. Nič ljudi, nobene gneče. Običajno je tu polno izletnikov, ki prihajajo sem gor. Najprej sem pomislil, da je koča zaprta, vendar ni bila, tudi vreme ni bilo krivo, da ne bi bilo več ljudi. Mogoče zaradi vetra. Kakorkoli, raje imam ta hrib, kot pa sosednjo Šmarno goro, ker kadar sem šel gor, sem se že po poti izogibal tistim, ki so se odpravljali v dolino, tudi na vrhu ni nič bolje, še usest se nimaš kam, ko pa greš v dolino se ponovi umikanje na vsakem koraku.

Pa pojdimo nazaj k temi, na stolpu je kar močno pihalo, kljub temu, da sem bil toplo oblečen in z kapo na glavi, me je kar dobro prepihalo. Iz stolpa je res krasen razgled nad Ljubljansko kotlino, pogled na Domžale, Mengeš, Kamnik vse do Kranja, tudi Alpe so krasne, sedaj ko jih je prekril sneg.

Po parih minutah lepega razgleda, sem se odpravil proti domu. Sonce se je že počasi spuščalo, tako da bo fino naredit par posnetkov, iz Severa pa so se že preko Alp valili temni oblaki.

Ponovno slaba ura do doma. Ko sem prestopil prag, je bilo že temno. Na mizi pa me je že čakal topel čajček.

Bo potrebno kmalu ponovit.

Planinska koča na Rašici, v bližini je postavljen tudi razgledni stolp.

Popoldansko sonce je listje na poti obarvalo v rdeče.

Jesensko odpadlo listje.

Prečudovit sončni zahod. Zakaj ga na levi strani manjka, ker ga je prekril sosedni hrib.

Arboretum-Volčji potok

Tokrat nas je pot vodila v Arboretum-Volčji potok, dobrih 15 minut z avtom od našega doma. Prispeli smo kar zgodaj, tako da se ni bilo bati, da ne bi dobili parkirnega prostora. Obiskovalcev še ni bilo veliko, tako da ne bo pretirane gneče. Vreme nam tudi ni bilo najbolj naklonjeno, oblačno in rahlo je pihalo. Še sreča da smo se malo bolj toplo oblekli. Kupimo karte, 5,5 € za odrasle in brezplačno za predšolske otroke.

Malo sem bil razočaran, ker je večino rož že odcvetelo, tako da ni bilo veliko za videt. Pozni smo bili najmanj za 21 dni, takrat je bilo vse v cvetu. Bo potrebno drugič malo bolj pohitet.

Ko smo prispeli do dveh jezerc, ki sta v Arboretumu, kjer je bilo še predlani polno rac, labodov in želv, je bilo danes vse prazno, kot da bi vse izumrlo.

Proti koncu obiska je še malo posvetil sonce skozi oblake, Žiga je zopet našel igrala in vlakec, ki ga ni smel zamuditi, tako da ga je odpeljal en krog, ogledali smo si še Minimundus, nato pa odhod proti domu.

Tulipani, ni ih več veliko ostalo.

Edini labod, ki je še ostal v Arboretumu.

In še malo tulipanov.

Žiga je zopet našel svoj užitek na vlakcu.

Tunjice SV. Ana

Popoldansko sonce me je pregnalo na kratek izlet. Vsi v tem času obiskujejo grobove in prižigajo svečke izgubljenim svojcem in prijateljem ,sam pa sem se odpravil na lepo razgledno točko nad Kamnik. Vas se imenuje Tunjice ,kjer imajo prekrasno romarsko cerkvico Sv.Ane. V tunjicah pa ni samo cerkvica temveč tudi zdravilni gaj .Naredil sem par posnetkov same cerkvice iz sosednjega griča .