Gradiško jezero

Gradiško jezero, prijetna sprehajalna pot. Pot okoli umetnega jezera je dolga 4200 m. Kako do jezera? Po štajerski avtocesti, na izvoz Lukovica nato pa v prvem križišču levo. Cestne table so postavljene, tako da se nikakor ne moreš izgubiti. Tudi za parkiranje je poskrbljeno.

DSC_3295 copy

Vreme je bilo prijetno toplo. Jezero, zadaj pa cerkvica sv. Marjete.

DSC_3292 copy

Panorama jezera. Za sprehod prijetno, za fotografiranje pa malo prepozno. Sonce je bilo že kar visoko.

DSC_3289 copy

Še ena hišica, za kaj se uporablja ne vem, verjetno pa za uravnavanje zapornic v jezeru.

DSC_3298 copy

DSC_3307 copy

Družina labodov.

 

 

Advertisements

Brez barv

Nekaj črno belih fotografij!

Cvet

Železna cesta Stari časi Hiraldika Storža

Grad Krumperk

Grad Krumperk stoji blizu naselja Gorjuša pri Domžalah. Najhitrejša pot do gradu je iz štajerske avtoceste izvoz Domžale. Od izvoza še slaba dva kilometra po makadamski cesti in že vidiš grad. Do tega gradu bi res lahko naredili asfaltirano cesto. Na gradu smo srečali tudi nekaj turistov iz Rusije in Nemčije. Torej se tudi turisti zanimajo za naše gradove. Slaba stran gradu je, da ni odprt za javnost. Ne moreš pa tudi stopiti na grajsko dvorišče, ker je zaprto s provizorično ograjo, na kateri piše Privat. Škoda, da naša kulturna dediščina takole propada in se nič ne naredi na ponovnem odprtju za turiste.

Grad Krumperk 01

Grajski vrt.

Grad Krumperk 02

Grajski stolp.

Grad Krumperk 03

Parkirišče. Turisti so si vzeli cca 10 minut za zunanji ogled, nato pa nadaljevali pot. Saj v grad ni vstopa.

Grad Krumperk 04

Glavni vhod v grad iz dvorišča. Nad vhodom še vedno stoji grb preteklih lastnikov baronov Rauberjev.

Grad Krumperk 05

Tudi za vodo je poskrbljeno. Na grajskem dvorišču poleg vhoda stoji vodnjak.

Grad Krumperk 06

Grajska kapela.

Bi bilo pa zanimivo slikati grad še z notranje strani, grajsko dvorišče po možnosti pa tudi kakšno grajsko dvorano ali sobano.

Ploče

Po dolgem času sva z Matejo prišla na idejo, da bi dopustovali na Hrvaškem. Pa ne zopet v Istri ali kakšnem bližnjem otoku. Malo sva iskala in našla prekrasen Avto kamp na polotoku Pelješac, blizu kraja Orebič. Ko sem malo kaloliral koliko kilometrov je do cilja, vedno mi je zemljevid (Google maps) prikazal okoli 600km. Kar nekaj vožnje, je pa veliko po avtocesti, tako da ne bi smelo biti nikakršnih problemov.

Dan odhoda. Bil sem že malo živčen pred samim odhodom. Startamo v večernih urah, da bi ja ujeli prvi trajekt ali vsaj drugega, pa še vreme ni bilo na moji strani. Deževalo je kot še nikoli ta teden. Upam lahko samo, da se bo vreme proti jugu kaj spremenilo in mi olajšalo vožnjo.

Zemljevid

Naša pot, do cilja.

Že po Slovenski avtocesti proti Ivančni gorici smo se vozili z hitrostjo 60 km/h, samo zaradi dežja. Mogoče bo šlo po regionalni cesti kaj bolje.

Na začetku je bila cesta prazna, dež je še vedno padal, ko smo nekje pri Žuženbergu naleteli na šlepar, ki je zasedel celo cesto, tako da ga ni bilo mogoče prehiteti kar nekaj kilometrov. Ko pa smo tudi to oviro premagali, do Slovensko Hrvaške meje ni bilo težav, raze to da je neprenehoma deževalo.

Na Hrvaško avtocesto smo vstopili v mestu Bosiljevo. Pri Mali kapeli smo imeli prvi počitek, kjer se je tudi dež že umiril. Po počitku pa nazaj na cesto. Nismo naredili veliko kilometrov, ko je ponovno začelo deževati. Nikakor ne morem ubežati dežu. Šele pri Šibeniku je prenehalo deževati.

Cesta je bila praktično prazna, samo sem ter tja smo prehiteli kakšen avtodom ali avto z prikolico. Pri Splitu, so izginili še tisti avtomobili, ki smo se nekaj kilometrov vozili skupaj. Do Ravč pa je bila cesta popolnoma prazna. Je pa ponovno začelo deževati, tako da sem se na nekaterih delih avtoceste vozili zelo po polžje, ker praktično ni bilo nobene vidljivosti.

Ploče

Jutro v Pločah je bilo čisto Slovensko. Nekaj Ljubljančanov, Mariborčanov in Kranjčanov, še nekaj Nemcev in Polakov.

Ob četrti uri smo prispeli do konca avtoceste  (Ravče). Tu pa kolona! Celo uro smo čakali, da smo lahko plačali cestnino in nadeljevali pot proti Pločam.

Ploče 2

Čakanje na trajekt.

Po dobri uri vožnje, smo prispeli na prvi cilj, Ploče. Tu počakamo na trajekt, ki nas prepelje na polotok Pelješac v mesto Trpanj.

Šmarna gora

Že v Torek popoldan, sva se z bratom pogovarjala o Sobotnem jutranjem sprehodu na Šmarno goro. Jaz sem bil takoj za, samo nisem bil čisto prepričan, da si Samo želi. Zato sem vse skupaj že pozabil do Četrtka, ko sva se slišala o nakupu pohodnih čevljev. Prav, grem z teboj po nakupih, na konec koncev bodo pa to športne trgovine. Tako, kupil je čevlje in pohodne palice, vendar še vedno sem v sebi imel občutek, da bo v Soboto odpovedal. Še v petek popoldan, mi je dejal tak občutek˝ te pokličem in se bova zmenila˝. Potem pa berem Olkijev blog, O vandranju in druženju z blogerji. No če me Samo pusti na cedilu, bom odšel do zbirne točke in bom imel vseeno nekajod sobotnega sprehoda.

Pozno popoldan zazvoni telefon, zmeniva se v Soboto dopoldan ob 9h, v Šmartnem pod Šmarno goro. OK. Za vsak slučaj sem ga danes poklical okoli pol osme zjutraj, da preverim, v katero stran se bom peljal hehe. Potrjeno, danes greva na Šmarno goro. Dogovorjeno, ob 9h pred cerkvijo v Šmartnem, preobujeva se in počasi proti Šmarni gori. Vsake toliko časa sva se še ustavila in naredila par posnetkov. Vreme nama ni bilo ravno najljubše, sivi oblaki, pa še pihalo je. Slabo uro pa sva bila na vrhu, ni ravno rekord, važna je volja hehe. Nisem mogel verjeti, tudi tu zgoraj delovni stroji, vse zrito, prekopano. Pozvoniva pri zvonu želja, greva hitro še na en čaj. Ljudi ni bilo veliko, ne vem, ali sva bila midva tako zgodna, ali pa so bili vsi ostali tako pozni. Ko sem bil nazadnje tu, je bilo kot mravljišče, zato se raje odločim za sosednji hrib Rašica. Čajček nama je zelo pasal, malo sva si še ogledala okolico, naredila par posnetkov, potem pa počasi v dolino.

Štart nama je uspel 🙂

Tik pod vrhom. Primeren kraj za drugi bazni tabor.

V tej naši preljubi Sloveniji, ni kraja da nebi nekaj kopali!

Vojsko, Skaručna, Polje, Vesca, Selo pri vodicah, Utik, Bukovica.

Šmartno pod Šmarno goro. Tam pri cerkvi sva štartala.

Čaj z limono, prav pasal nama je.

Pogled na dvorišče.

Še fotka iz dvorišča.

Vodice , zanimive tudi ko pade mrak.

 

Komaj sem že čakal, da pridem domov, napolnim želodček in grem malo ven, na sveži zrak. No, kosilo se je malo zavleklo, kavica in pa sladica, pogovor v družinskem krogu in ura je kar kmalu pokazala 17.30.Sedaj pa ne bo nič od fotografiranja, jutri pa napovedujejo slabo vreme.

Nič grem, pa naj bodo danes na sporedu nočne. Tudi večerno sonce sem zamudi, tako da se odpravim kar v center Vodic. Nič kaj posebnega, odpravim se na glavno križišče, tam naredim par posnetkov, nato pa me je pot vodila mimo Agipa na most čez avtocesto Ljubljana Kranj. Ob cesti je kar nevarno hodit v temi, pa kljub temu, da imaš pri sebi odbojnike svetlobe (kresničke), zato semraje hodil za ograjo, je bolj varno.

Kopitarjev trg.

Glavno križišče, stare ceste med Ljubljano in Kranjem. Če se izogibate plačilu cestnine, se peljete tu skozi.

Agip.

Nočni pogled proti Kranju.

Pa še pogled proti Ljubljani.

Vodiška fara.

Sobotna noč

Z Matejo sva se odpravila v kino po dolgem času, za Žiga pa je poskrbela babica. Odpravila sva se v Kolosej gledat Pirate iz Karibov. Res da imam film že na PC, sva ga šla raje gledat v kino. Sam film je dolg slabe 3 ure, samo ker je film zelo zanimiv, je čas zelo hitro minil.

Po končanem filmu sva se odpravila še malo fotografirat po BTC-ju. Polno luči, kamorkoli se obrneš. Še dobro da je prenehalo deževat. Odpeljala sva se na streho Šparove garaže. Tako pozno se kar veliko dogaja v garažni hiši. Sama garažna hiša je zelo zanimiva za fotografirat, tako da bom to zadevo v prihodnje ponovil in si vzel še kakšno uro več časa.

Pogled proti Šmartinski cesti.

Parkirišče pred Kolosejem.

Pot navzdol.