Pust polnih ust

Pustni torek. Po tradiciji se na ta dan pokopava pusta.Upam, da so vse te pustne šeme odgnale za to leto zimo iz naših krajev in da se kmalu prične tisto pravo toplo spomladansko vreme. Seveda brez dežja. Pa še po eni strani sem vesel, da se pust poslavlja, ker sem se že preobjedel pustnih krofov. Videl pa sem jih tudi preko 6000, tako da jih tudi ponoči voham med spanjem.

Naši pustni šemi 🙂

Maškare 01

Maškare 02

Maškare 03

Advertisements

Mozirski gaj

Vsa leta okoli 1. Maja smo hodili v Arboretum Volčji potok ( Dinosaurus word, Volčji potok ).

DSC_1830 copy

Tokrat pa smo se odločili, da obiščemo Mozirski gaj. Pot nas je vodila mimo Kamnika, čez prelaz Črnivec. Po tej cesti se še nisem nikoli vozil, zato sem uporabljal cestno navigacijo. Za boljši občutek. Še sreča, ker že v prvi vasi čez prelaz, mi javlja navigacija možnost cestnega radarja. In do Mozirskega gaja tako še ene dvajsetkrat do cilja. Itak pa smo vozili počasi in si ogledovali pokrajino.

DSC_1843 copyDSC_1853 copy

V Mozirju smo bili kar hitro, cesta je bila prazna in tekoča. Pred gajem pa se je ustavilo. Tako je bilo tudi predvideno. Nekaj več gneče. Seveda, saj je bil praznik. Zakaj ga nebi tako kot mi uživali še ostali. Naslednji podvig je bil najti prazno parkirno mesto. Že redar ob cesti je govoril, da ni upanja iskati na glavnih parkiriščih, da je že vse polno. Ne bi bil jaz, če tega nebi upošteval. Malo po makadamu, do neke ribogojnice. Tu je veliko prostora za parkirati. Pa še okoli ovinka par metrov stran je glavni vhod v gaj. Odlično, izplača se Ljubljanska trma.

DSC_1846 copy DSC_1844 copy

Mozirski gaj je nekoliko manjši od Arboretuma, vendar ravno tako zelo zanimiv. Vse je bolj na kupu in ni potrebno veliko pešačit. Vstopnina tudi ni bila pretirana, za družinsko karto smo odšteli 15€. Je bila pa ena pomankljivost, ki so jo pogrešali otroci. Ker je bilo kar precej vroče, bi lahko za te dni postavili še kakšen kiosk s sladoledom in hladno vodo.

DSC_1842 copy DSC_1856 copy DSC_1859 copy DSC_1862 copy DSC_1868 copy DSC_1870 copy DSC_1871 copy DSC_1872 copy DSC_1875 copy

DSC_1880 copy

DSC_1889 copy DSC_1892-2 copy DSC_1913 copy DSC_1914 copy DSC_1917 copy DSC_1919 copy DSC_1926 copy DSC_1932 copy DSC_1967 copy

Je pa zaniva na ogled tudi Prevžitarska hiša. Notri se vidi, kako majhni so bili bivalni prostori, črna kuhinja, na podstrešju pa je shramba.

DSC_1896 copy

Videti je tudi pravi delujoči vodni mlin. To je res prava redkost, da taki mlini še obstjajo. Ne daleč od ceste, ki smo se peljali v Mozirje je še en delujoči vodni mlin v Podvolavljeku, (Žagarjev mlin).

DSC_1933 copy

Na ogled je tudi terarij, z različnimi plazilci in pajki.

DSC_1958 copy DSC_1949 copy DSC_1947 copy

In pa en velik čebeljnak s krasno poslikavo na panju ter steklen panj, tako da se vidi, kako naše čebelice delujejo in proizvajajo med.

DSC_1966 copy DSC_1960 copy

Monopoly – družabna igra

Velikonočni prazniki so skoraj že za nami. Jutri je nov dan, danes pa še vedno 1.April, ki je bil zelo pester. Nič mi ni bilo do norčevanja, saj sem moral že zgodaj zjutraj odpeljati Nežo v ZD Ljubljana (Metelkova). Dobila je neko alergijo, po vsej verjetnosti je krivec smoki. Bomo videli kaj nam bo povedal specialistični pregled. Še sreča, da smo bili zgodni, ob odhodu je bila čakalnica že nabito polna. Sedaj pa še v lekarno poleg urgence po Claritine sirup.

Doma pa že druga težava. Žiga je dobil visoko vročino. Pa smo spet tam. Če bi jo dobil uro in pol prej, bi ga peljali s seboj, tako mu je pa pomagala že ena tabletka Lekadola. Vročina je hitro padla na normalno raven.

Po kosilu je bil plan, da bi šli malo ven na svež zrak, samo zaradi Žige nismo šli, pa še snežilo je in deževalo. Ne vem kdaj se bo tole umirilo, vendar že zelo  pogrešam tisto vročo rumeno kuglo tam gori na nebu, ki ji pravimo Sonce.

Monopoly

Pač nam ne preostane drugega, kot da se družimo doma za mizo. Iz omare smo potegnili družabno igro Monopoly. nisem je igral že celo večnost. Nazadnje še tistega na Tolarje. Igra je bila zelo zanimiva za Žigo, saj jo je igral prvič. Na koncu je bil velik zmagovalec, jaz pa poraženec.

Pa pojdimo

Ponedeljkovo popoldan smo si vzeli za obisk mojih staršev v Zalogu. Ura je bila že skoraj 16.00, pa vročina še ni popustila, termometer je še kar vstrajal tam okoli 31. Zato je bilo še najbolje, da ostanemo kar v stanovanju, kjer je bila temperatura za silo nižja. Šele okoli 19 ure je malo popustilo in je tudi zapihal rahel vetrič, tako da ni bilo več tako vroče.

V tem trenutku, ko smo hoteli naredit malo krajši sprehod po okolici, si je Žiga zaželel ogleda vlakov. Vročine ni več (vsaj ne tako visoke), no pa pojdimo, proti železniški postaji, ki je oddaljena dober kilometer. Ker je ta dan , dan neodvisnosti in dela prosti dan, sem se uštel glede gostote vlakov ki so peljali mimo. Vozili so na vsake 5 minut, enkrat tovorni, pa brzo vlak, pa zopet tovorni, pa zopet potniški vlak , pa ponovno tovorni in ni konca, pa ni konca. Žiga je užival, no sej itak vedno uživa, sploh pa če še opazuje vlake, še raje pa se vozi z njimi. Nekaterim je Žiga veselo mahal in vlakovodje so ga z veseljem pozdravljali nazaj, tako da so mu hupali. Hura še eden ki je pohupal.

Žiga bi kar vztrajal tam še par ur, samo potrebno se je vrniti domov, jutri je nov delovni dan, pravzaprav je bil danes nov delovni dan, ker se mi včeraj ni dalo zvečer popolnoma nič, pa sem se danes malo potrudil in nadoknadil včerajšnjo lenobo.

Še dobro da so vrata pobarvana na rumeno, drugače bi kar skozi okno vstopil.

Traverze, pripravljene za zamenjavo.
Le koliko so težke, mogoče bi se dalo pa kaj zaslužit?

Eden od vlakovodij, ki je veselo piskal v pozdrav Žigu.

Katera je močnejša?

9. Maj

9. Maj, dan Evrope in dan miru na Zemlji. Na današnji dan leta 1945 je prišlo do vdaje Nacistične Nemčije, kar je pomenilo konec vojne v Evropi. V Ljubljano so vkorakali Partizani.
Želim vam vsem mir in sočutje do sočloveka.

Fotografije so nastale na sv. Urhu pri Ljubljani, kjer so imeli domobranci svojo postojanko med 2. Svetovno vojno. Tu so mučili in ubijali Partizane. Po vojni so umorjenim postavili spomenik. Cerkvica se ravno prenavlja, notri je tudi urejen muzej. Edina škoda je, da so temeljito prenovili zvonik, kjer so se še pred tem videli sledovi izstrelkov iz druge vojne.

Spomenik spominu žrtvam med 2. Svetovno vojno.

Sv. Urh pri Ljubljani.

Mežnarija, kasarna domobrancev med 2. Svetovno vojno, v
kletnih prostorih je bil zapor in mučilnica.

Velika noč

Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik. Kristjani na ta dan praznujejo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Na Velik Petek so Jezusa Kristusa križali, tretji dan po tem, na Nedeljo, pa naj bi vstal od mrtvih.

Po tradiciji je na veliki petek zapovedan strogi post, na veliko soboto se blagoslovijo (pogovorno žegnajo) jedila, ki se potem zaužijejo za nedeljski zajtrk. Jedila imajo določeno simboliko, suho meso simbolizira Kristusovo telo, rdeči pirhi so kaplje krvi, hren predstavlja žeblje,potica pa krono.

Velika noč je premakljiv praznik, v odvisnosti od datuma velike noči so tudi datumi nekaterih drugih cerkveni praznikov in tudi pust. Določeno je, da se praznik obhaja prvo nedeljo po prvi spomladanski polni Luni. Tako je lahko velika noč med 22 Marcem in 25 Aprilom.

Praznik sam ima korenine tudi ali predvsem v starih poganskih navadah, ko so praznovali prihod pomladi. Pri nas prazniku rečejo tudi Vuzem ali Uskrs.

Zgodnje kristjane so krščevali v tednu pred veliko nočjo. Znamenje krsta, vstopa v novo življenje, je bilo jajce. Izmenjevanje velikonočnih jajc oziroma pirhov izhaja že iz starih poganskih navad, denimo čaščenja boginje Eostre. Jajca predstavljajo ljubezen in prijateljstvo, pa tudi celotno stvarstvo kot kozmično jajce.

Vir (Wikipedia)

 

Ljubljana v zimskem času

Zjutraj se je porodila ideja da bi odšli popoldan v Ljubljano ,malo na izlet. Z Matejo sva se odločila da se odpravimo okoli 16 ure. Kmalu po dogovoru še izvem da se nam pridružita še moja tašča in tast . OK pa naj gresta ,saj bom sam malo slikal po Ljubljani ,tako da me vse skupaj ne bo motilo. No tast se je odločil da pobere še nas in da gremo z enim avtom.

V Ljubljano smo prispeli hitro ,samo parkirnega prostora ni bilo lahko najti .Po kratkem kroženju se nam je nasmehnila sreča. Sam potegnem iz prtljažnika stativ in torbo z fotoaparatompa počasi dobrim fotkam na proti. Družina po svoje ,sam pa po svoje ,končno me nihče ne bo gnjavil ob fotografiranju. Že po parih minutah ugotovim da sem pozabil doma rokavice,stativ pa iz minute v minuto bolj mrzel. Prihod na Prešernov trg ,super ni veliko ljudi postavim stativ in začnem slikat , čez čas zazvoni telefon ,kliče brat ,smo v mestu ,kje si ,povem lokacijo ,se vidimo. Po srečanju z njim in njegovo družino ,zagledamše svoje starše

In še nekaj sorodnikov , no pa smo kompletni kot za Silvestrovo. Še sreča da sem že naredil nekaj fotografij ,predno smo se srečali. No par slik sem pa pripravil za ogled .