Rakov Škocjan

Obisk Rakovega škocjana je bil že kar nekaj časa v planu, vendar nikoli si nismo vzeli nekaj ur za obisk teh kraških znamenitosti.

Od doma smo odšli že zgodaj dopoldne, ker ravno tiste dni se je po naših avtocestah gnetlo največ turistov, ki so bili na poti proti morju.

Na Uncu smo zapustili AC, od tu naprej je bila prazna cesta vse do našega cilja.

Malo sem bil razočaran nad našimi obcestnimi znaki za Rakov Škocjan, ker so bile zelo slabo vidne, bolje rečeno za drevesom, tako da smo naš cilj zgrešili. Res bi lahko naše lokalne oblasti naredile več za prepoznavnost in lokacijo turističnih točk. Tu pa sem imel občutek kot, da se vsi požvižgajo na vse to.

Zato tudi v glavni sezoni samo dva ali trije avtomobili v krajinskem parku.

rakov-skocjan01

Naravni kamniti most.

rakov-skocjan02

Do spodnjega dela se nismo spuščali, kar pa mi je danes kar malo žal.

 

Advertisements

Eva

Razigrana in skoraj vedno nasmejana Eva.

Eva

Sigma 10-20 F4-5,6  Iso 400, 10mm, F5,6 , 1/13

Trdnjava Predel

Tu pri trdnjavi Predel, se je najin fotografski dan končal. Trdnjava stoji nedaleč od Slovensko Italijaske meje, ob cesti iz Loga pod Mangartom in Predelom. Nikakor je ne moreš zgrešiti.

Trdnjava Predel copy

Se mi pa zdi, da so začeli malo okolico obnavljati. Vsaj od mojega zadnjega obiska.

Trdnjava Predel 2 copy

Odpravila sva se skozi Italijo proti Kranjski gori, tam pa na pozno kosilo ali bolje rečeno na zgodnjo večerjo.

Trdnjava Kluže

Še preden naju je pot vodila na Mangartsko sedlo, sva se ustavila pri trdnjavi Kluže. Zelo lepo ohranjena arhitektura. Pravzaprav pa je bila obnovljena leta 1998.

Kluže

Zgodovina trdnjave sega vse do leta 1471. Sprva je so bili lastniki Benečani, nato pa so tu postavili novo trdnjavo Habsburžani, ki so jo večkrat obnovili in povečali.

Tudi veliki Napoleon se je vojskoval skozi te kraje. Leta 1797 je poskušal poraziti Avstrijske vojake, ki so se umaknili v omenjeno trdnjavo, vendar mu to ni uspelo poraziti Avstrijce. Francozem pa je vendarleuspelo poraziti Avstrijce, tako da so kotalili kamenje in streljali na branitelje iz pobočja Rombona na trdnjavo. Poleg tega je tudi Francosko topništvo zadelo utrdbo in jo požgala.

Kluže 2

Obnovitvena dela so se pričela leta 1881 in končala leta 1882. Leta 1915 so tu potekali boji med avstro-ogarsko in Italijo. Trdnjava ni bila nikoli zadeta iz strani Italijanov, tako da je pričakala konec vojne popolnoma nepoškodovana v Italijanski oblasti.

V drugi vojni je bila pod oblastjo Nemcev, nato pa pod anglo ameriško vojsko. Šele po določitvi meje med Italijo in Jugoslavijo, je prišla pod oblast takratne SFRJ.

Vhod

Leta 1987 je prišla pod občinsko oblast, takrat so se pričela popravila strehe, leta 1998 pa so jo popolnoma obnovili. (vir:splet)

Velika korita Soče

Pa sva prispela še do ene prekrasne točke na najini poti. Do velikih korit reke Soče. Res prekrasen kraj za fotografiranje. Kdor še ni bil tu, mu priporočam, da si ta konec Slovenije ogleda. Ne bo mu žal. Sam sem bil tu že drugič, pa imam občutek, da se bom ponovno vrnil.

Korita Soče_01

Tu sem že nekoč stal in naredil podobno fotografijo.

Korita Soče_02

Ker zadnjič ni bilo veliko časa, sva si ga tokrat vzela kar nekaj.

Korita Soče_03

Z vsakim korakom, se ti odpira nova scena.

Korita Soče_04

Po koritih se je pot nadaljevala …

Izvir reke Soče

Po cesti iz Vršiča, pridemo do križišča, kjer je tabla izvir Soče. Zavijeva desno in po dobrih parih kilometrih zelo slabe ceste prispeva do koče pri izviru. Parkirava avto. Tu bodo prav prišli planinski čevlji. Tako da zamenjava obutev iz nekaj lahkega v boljgorske čevlje za v hribe. Ker še nisem bil nikoli pri izviru, ne more biti nič narobe, da sva se tako odločila. Oprtava si vso fotografsko opremo in počasi v hrib. Samo si je tokrat premislil in ni z seboj odnesel stativa.  Mogoče modra odločitev 😉

Po parih minutah, je bilo tudi meni žal, da sem vzel z seboj še nekaj dodatne teže. Nisem ravno navdušen gledati v hrib. Pot se je kmalu začela bolj strmo vspenjat, nato pa že prva jeklenica. Opa! Kaj pa je to sedaj? To je pa tisto, ko nisem nič bral o izviru Soče. Še sreča za dobro obutev. Ja nič, če sem že tu, bom nadaljeval. Zadnjih 100m se drživa samo jeklenice. Tudi  pot ni nič kaj široka, je potrebno biti kar previden. Ko pa prideš okoli skale, se tam vse skupaj konča v eni luknji. Oziroma tu priteče na plano naša najlepša reka Soča. Ves trud je poplačan, ko prideš do tiste luknje, kjer Soča izvira. Sedaj mi res ni nič žal, da sem z seboj nosil še nekaj dodatne teže. Spustil sem se v ljuknjo, postavil stativ in naredil par fotografij. Težava je bila samo v tem, da mi je stalno kapljalo za vrat, ali pa na opremo. Zato se tu nisem predolgo zadrževal.

Izvir Soče_01

Izvir reke Soče

Izvir Soče_02

Tam v črni luknji, za skalo je nekaj prostora, kjer sem naredil zgornjo fotografijo.

Je pa bila ravno prava ura, ker je sonce lepo posvetil direktno v izvir.

Pot nazaj je ravno tako zahtevna kot do tu. Prvih 100m je napornih, nato pa bolj enostavna pot navzdol. Vmes sva še srečala polno Hrvaških turistov z fotoaparati, ki so šli proti izviru. Pogledal sem jih samo v čevlje in mi je bilo vse jasno, da jih bo več kot pol počakalo že pri jeklenici. Ženske in punce so bile v visokih petah, kar ni niti malo primerno za v gore.

Na parkirišču jih je bilo še nekaj, saj so prišli z avtobusom.

Naslednja destinacija pa velika korita Soče.

Do prelaza Vršič …

in še malo naprej naju je vodila pot. Plan je bil, da se ustaviva na prelazu, vendar prišlo je do problema. Ni bilo nikjer prostora parkirati, pa tudi če sem bil pripravljen plačati 3€. Če ni, pač ni. Greva naprej in 100m nižje je že prvo počivališče. Parkirava in si pogledava okolico. Kmalu me je začelo zebsti do kosti. vetrovko zamenjam za toplo jakno in se že bolje počutim. Tudi pihalo je kar močno, tako da se nisva dolgo zadrževala , vendar sva pot nadaljevala proti Bovcu.

Prelaz Vršič

Prelaz Vršič

Nisva se dolgo vozila, ko se pripeljeva do lepega razgledišča na naše gore. Ponovno se ustaviva in si ogledava okolico. Okolica je res lepo urejena.

Panorama

Panorama Slovenskih gora

Mešani gozd

Mešani gozd v jesenskih barvah.

Ponovno v avto in nadaljujeva pot v dolino.