Korita Mostnice

Sobotni dan sva z Matejo preživela v Triglavskem narodnem parku. Pot naju je vodila v korita Mostnice in naprej po dolini Voje do slapa Mostnice.

Avto sva parkirala v Stari fužini in se odpravila na pot. Presenetilo me je koliko turistov si hodi ogledovat Slovenske lepote. Po eni strani mi je bilo všeč, po drugi pa je bilo podobno, kot da bi se odpravil na Šmarno goro. Če sem pred leti naredil cel krog okoli korit, ne da bi srečal živo dušo, tokrat ni bilo tako. Na nekaterih delih je bilo toliko ljudi, da skoraj nisem prišel zraven in naredil kakšen zadovoljiv posnetek. Edino sem imel občutek, da komarji letijo samo okoli mene. Zato se je bilo potrebno namazati proti komarjem, ker so res nadležni.

Odločil sem se, da bom to pot ponovil, vendar izven turistične sezone.

Nekaj fotografij iz korit Mostnice:

Pogled iz Hudičevega mostu

Korita Mostnice 01 Korita Mostnice 02

Brzice in tolmuni

Korita Mostnice 03 Korita Mostnice 04 Korita Mostnice 05 Korita Mostnice 06

Slavni slonček

Korita Mostnice 08 Korita Mostnice 07

Advertisements

Šmartno

Veliko ljubljančanov od tu začno pohod na eno najbolj priljubljenih hribovskih destinacijo, Šmarno goro.  Meni osebno ta ni najljubša, imam raje Rašico. Je manj gneče.

Se pa zgodi, da tudi sem zavijem. Samo letos nisem bil na Šmarni, zato je ta fotografija iz arhiva. Bo pa po vsej verjetnosti, tudi meni Šmarna gora postala zanimiva, ker imamo drugo leto neke čudne načrte. Pa pustimo to za kasneje.

Šmartno malo drugače.

dsc_0496-copy

Šmarna gora

Že v Torek popoldan, sva se z bratom pogovarjala o Sobotnem jutranjem sprehodu na Šmarno goro. Jaz sem bil takoj za, samo nisem bil čisto prepričan, da si Samo želi. Zato sem vse skupaj že pozabil do Četrtka, ko sva se slišala o nakupu pohodnih čevljev. Prav, grem z teboj po nakupih, na konec koncev bodo pa to športne trgovine. Tako, kupil je čevlje in pohodne palice, vendar še vedno sem v sebi imel občutek, da bo v Soboto odpovedal. Še v petek popoldan, mi je dejal tak občutek˝ te pokličem in se bova zmenila˝. Potem pa berem Olkijev blog, O vandranju in druženju z blogerji. No če me Samo pusti na cedilu, bom odšel do zbirne točke in bom imel vseeno nekajod sobotnega sprehoda.

Pozno popoldan zazvoni telefon, zmeniva se v Soboto dopoldan ob 9h, v Šmartnem pod Šmarno goro. OK. Za vsak slučaj sem ga danes poklical okoli pol osme zjutraj, da preverim, v katero stran se bom peljal hehe. Potrjeno, danes greva na Šmarno goro. Dogovorjeno, ob 9h pred cerkvijo v Šmartnem, preobujeva se in počasi proti Šmarni gori. Vsake toliko časa sva se še ustavila in naredila par posnetkov. Vreme nama ni bilo ravno najljubše, sivi oblaki, pa še pihalo je. Slabo uro pa sva bila na vrhu, ni ravno rekord, važna je volja hehe. Nisem mogel verjeti, tudi tu zgoraj delovni stroji, vse zrito, prekopano. Pozvoniva pri zvonu želja, greva hitro še na en čaj. Ljudi ni bilo veliko, ne vem, ali sva bila midva tako zgodna, ali pa so bili vsi ostali tako pozni. Ko sem bil nazadnje tu, je bilo kot mravljišče, zato se raje odločim za sosednji hrib Rašica. Čajček nama je zelo pasal, malo sva si še ogledala okolico, naredila par posnetkov, potem pa počasi v dolino.

Štart nama je uspel 🙂

Tik pod vrhom. Primeren kraj za drugi bazni tabor.

V tej naši preljubi Sloveniji, ni kraja da nebi nekaj kopali!

Vojsko, Skaručna, Polje, Vesca, Selo pri vodicah, Utik, Bukovica.

Šmartno pod Šmarno goro. Tam pri cerkvi sva štartala.

Čaj z limono, prav pasal nama je.

Pogled na dvorišče.

Še fotka iz dvorišča.

Sunset

Zadnje dneve nam narava ponuja prekrasne sončne zahode. Po vremenski napovedi, se bo to verjetno kmalu končalo, kajti napovedujejo nam snežne padavine. Super, po suhi lanski zimi, bomo imeli kmalu sneg, upam da samo v hribih.

Sonce je zašlo, jutri je nov dan.

Ni mi dalo miru

Kar na hitro sem se odloči, da skočim na bližnji hrib Rašico. Bil je tako lep dan, da bi ga bilo škoda presedet kje pred hišo ali pa celo za štirimi stenami.

Še sreča, da se mi ni potrebno nikamor vozit z avtom, ampak kar lepo po cesti slabo uro do stolpa na Rašici. Sonce me je grelo do prvih dreves, nato počasen vzpon v senci, kjer se je kar na enkrat ohladilo. Po pravici povedano, ni bilo dolgo hladno. Že po dobrih petnajstih minutah sem sopihal v hrib, kot kakšna stara parna lokomotiva. Ja Grega, res si brez kondicije, bo potrebno večkrat v kakšen hrib in ne samo po par metrov naredit.

Kot sem zapisal, po slabi uri sem bil že na vrhu pri koči na Rašici. Nič ljudi, nobene gneče. Običajno je tu polno izletnikov, ki prihajajo sem gor. Najprej sem pomislil, da je koča zaprta, vendar ni bila, tudi vreme ni bilo krivo, da ne bi bilo več ljudi. Mogoče zaradi vetra. Kakorkoli, raje imam ta hrib, kot pa sosednjo Šmarno goro, ker kadar sem šel gor, sem se že po poti izogibal tistim, ki so se odpravljali v dolino, tudi na vrhu ni nič bolje, še usest se nimaš kam, ko pa greš v dolino se ponovi umikanje na vsakem koraku.

Pa pojdimo nazaj k temi, na stolpu je kar močno pihalo, kljub temu, da sem bil toplo oblečen in z kapo na glavi, me je kar dobro prepihalo. Iz stolpa je res krasen razgled nad Ljubljansko kotlino, pogled na Domžale, Mengeš, Kamnik vse do Kranja, tudi Alpe so krasne, sedaj ko jih je prekril sneg.

Po parih minutah lepega razgleda, sem se odpravil proti domu. Sonce se je že počasi spuščalo, tako da bo fino naredit par posnetkov, iz Severa pa so se že preko Alp valili temni oblaki.

Ponovno slaba ura do doma. Ko sem prestopil prag, je bilo že temno. Na mizi pa me je že čakal topel čajček.

Bo potrebno kmalu ponovit.

Planinska koča na Rašici, v bližini je postavljen tudi razgledni stolp.

Popoldansko sonce je listje na poti obarvalo v rdeče.

Jesensko odpadlo listje.

Prečudovit sončni zahod. Zakaj ga na levi strani manjka, ker ga je prekril sosedni hrib.

Selo pri Vodicah

Končno Petek. Komaj sem čakal da bo ura 16.00, da počasi odpeketam proti domu. Tako lepo vreme da je kar škoda ,da bi sedel na domačem fotelju..

Ko prispem domov, hitro nekaj pojem, ampak res na hitro in že letim z fotoaparatom po domači okolici. Kmalu se spomnim, da sem pozabil napolnitbaterijo in samo upam da ne bo prazna že po 10 fotografijah. Tokrat sem odšel popolnoma sam ,Mateja in Žiga sta barvala prvi del velikonočnih jajc. Pa še Žiga če bi hotel oditi z menoj, nebi mogel, ker je rahlo bolan, ampak mu že kaže na bolje.

Preža na sosedovem travniku. V uzadju Šmarna gora. Sem malo počakal, če bom srečal kakšno srnico.

Poglej poglej, kam si se skrila.

Selo pri Vodicah, zadaj kjer je cerkvica je Šinkov turn.

Enostavno 6.

Odsev v vodi. Ko sem tole slikal me je presenetil Racman kakšen meter od mene. Verjetno je bil skrit v grmovju, pa ga nisem opazil. Ko je odletel sem bil tako presenečen, da sem pozabil še njega fotkat. Lahko rečem, da sem se ustrašil (samo ne okoli govort).

Če imaš kmetijo je potrebno tudi kmetovati.

Lep pristanek.

Ps Baterija je zdržala do konca sprehoda.

ko se nebo obarva v rdeče



Dan se počasi zaključuje ,zato se usedem za PC in si ogledujem maile ki so čez dan prihajali v predal .Lepo enega pa drugega itd. Naenkrat me nekaj zmoti in pogledam skozi okno,nebo je obarvano v rdeče! Tudi ne premislim dobro že imam v roki fotoaparat. Samo odprem vhodna vrata in že slikam .Prav navdušen sem nad lepim sončnim zahodom.

Slikal sem z cir.pol filtrom ,potem pa malo popravil z Photoshopom .Pri eni sliki se vidi črta letalskega izpuha , res malo čudno izgleda , samo je nisem hotel brisati.