Predjama in predjamski grad

Neko nedeljo smo obiskali kraj Predjama in si ogledali okolico Predjamskega gradu. Vse krasno, vse lepo, samo kot turistični kraj pa totalno v zaostanku.
Prvo smo si zaželeli kosilo v Gostilni Požar. Velika napaka, ki je ne bom nikoli več ponovil. V to gostilno ne stopim nikoli, pa četudi umiram od žeje. Resno mislim. Poleg nas, je bila v gostilni tudi skupina Kitajcev in nekaj Italijanskih motoristov. Ko je Italijan naročil kavo pri točilnem pultu, jo je samo pogledal kaj je to dobil, plačal in se obrnil ne da bi jo popil in odšel iz lokala. Tudi meni se je zdelo, da kava, ki teče tako hitro skozi avtomat ne more biti kaj prida.

Predjamski grad
Druga stvar ki me je zmotila, je bilo sprehajanje vaških psov po gostilni in terasi gostilne, kar med gosti. Še to sem čakal da bo kdo od domačih začel z kakšno metlo letat za psi in jih poditi iz lokala. Poleg tega, da sta se verjetno lastnik in kelnarica pogovarjala v tako visokem tonu, da tudi radia nisem slišal, nisem pa prepričan da je sploh deloval, kaj šele žene, ki je sedela nasproti mene. No, tudi to sem še preživel, samo zadnje dejanje, ki pa me je, da tole napišem je pa še sledilo. Račun, ki sem ga zahteval je bil OK, po ceniku, plačilo s kartico pa ni bilo možno. Obrazložitev, pos terminal trenutno ne deluje. Ja pa smo pri tistem, kako gostinci kradejo državo. Hočemo samo gotovino in nič drugega. Tako lahko brišemo račune in meni nič, državi nič, gostincu vse. Ja pa da bi kje na pultu, ali vhodu ali kjerkoli bil kakšen napis, da ni možno plačevanje z bančnimi karticami. Ni bilo. Lastnik mi je samo razložil, najbližji bankomat je v postojni, čisto tako, hladnokrvno. WTF, pa to ti je 10km v eno smer, pos ti ne dela, ba še bankomata nimaš. Da ti j…m neki. Po pregovarjanju sem ves besen sedel v avto in odpeljal do Postojne. Drugega mi ne preostane. Vrnem se v gostilno, plačam z gotovino, v tem času ko me ni bilo, bi tudi mojster z novim posom prišel iz Postojne in uredil zadevo da bi delovalo plačevanje s plačilnimi karticami.
Me pa zanima kako taka občina kot je Postojna, ki ima toliko turističnih krajev nima na eni najbolj prepoznavni točki Slovenije, enega bankomata ali več gostincev vsaj v samem kraju Predjama. Verjetno je čas, da nekateri res totalno propadejo, da bodo začeli razmišljat kje jim je šlo narobe. Predjamo bom še obiskal, bom pa tudi vsem, ki tole berete svetoval, ne hodite v Gostilno Požar , da ne boste tudi vi tako nori izpadli kot sem jaz. Ne morem si pa predstavljati, kako je s turisti, ki jih takole nategnejo. Ja verjetno imajo lepo izkušnjo z obiskom naše male podalpske deželice, ki se imenuje Slovenija. Pa še nekaj, Kot star Slovenski pregovor pravi ˝Dober glas seže v deveto vas, slab pa še veliko dlje˝. Na žalost!

 

Advertisements

Smučišče Krvavec

Pogled na smučišče Krvavec iz gorenjske strani, tu pa iz mojih krajev.

Krvavec

Pogled v mini svet

Občasno se je potrebno s kakšno fotografijo tudi malo poigrati. Za predelavo fotografije v Tilt Shift sem uporabljal priljubljena programa Lightroom in Photoshop. Veliko bolj enostavno, kot pa nakup dragega objektiva.

Mozirje TiltShift

Mini svet, Mozirski gaj.

Samsung Galaxy S2 je dobra stvar

Kljub temu, da se je pripravljalo na slabo vreme, smo se odločili za ena kratek sprehod. Svojega Nikona sem pustil doma, imam s seboj vedno zvestega Galaxy S2. Če je potrebno narediti kakšen zanimiv posnetek saj je takoj pri roki. Res da ga že malo leta dajejo, saj je star že skoraj dve leti, se še ne odločam za zamenjavo. Saj nisem eden tistih, ki mora biti stalno in, in imeti nov model. Menjava pride v poštev ko popolnoma odpove.

silos in stolp

Zaloški silos in železniška postaja Zalog.

drevo in vlak

Še potrobim in že odhitim proti Ljubljani. Pa srečno pot.

Močvirski tulipan

Že leta si govorim, da se moram odpravit na Ljubljansko barje, kjer je teh močvirskih tulipanov ogromno. Vendar nikakor ne uspem. Ali imam čas, pa še ne cvetijo, ali pa imam čas ko že odcvetijo. Jih je pa težko najti v naravi, saj so zelo redki in če se ne motim tudi zaščiteni. Se pravi prepovedano nabiranje in podobno.

Fritillaria meleagris

Močvirski tulipan ali močvirska logarivca ( Fritillaria meleagris )

Ta tulipan ni fotografiran v Mozirskem gaju, ki smo ga obiskali dober teden nazaj. Ta je fotografiran na prav posebnem mestu, kjer ga ni bilo videti že par let. Letos pa se je ponovno razcvetel.

Vodni mlin – Mozirski gaj

Že v prejšni objavi sem pisal o vodnem mlinu, ki stoji v Mozirskem gaju. Veliko mlinov v Sloveniji je takih, ki se dobesedno podirajo in izginjajo. Sem pa vesel, da jih je vsaj nekaj, ki jih še obratuje. Tako sem lahko Žigi in Neži razložil, od kot prihaja moka v naš dom. Kajti mi moko kupujemo pri mlinarju in ne v trgovini. Tudi kruh že vrsto let pečeme kar doma.

Mlin_HDR

Tokrat pa sem ga malo predelal. Ta HDR tehnika mi postaja vedno bolj všeč.

Mozirski gaj

Vsa leta okoli 1. Maja smo hodili v Arboretum Volčji potok ( Dinosaurus word, Volčji potok ).

DSC_1830 copy

Tokrat pa smo se odločili, da obiščemo Mozirski gaj. Pot nas je vodila mimo Kamnika, čez prelaz Črnivec. Po tej cesti se še nisem nikoli vozil, zato sem uporabljal cestno navigacijo. Za boljši občutek. Še sreča, ker že v prvi vasi čez prelaz, mi javlja navigacija možnost cestnega radarja. In do Mozirskega gaja tako še ene dvajsetkrat do cilja. Itak pa smo vozili počasi in si ogledovali pokrajino.

DSC_1843 copyDSC_1853 copy

V Mozirju smo bili kar hitro, cesta je bila prazna in tekoča. Pred gajem pa se je ustavilo. Tako je bilo tudi predvideno. Nekaj več gneče. Seveda, saj je bil praznik. Zakaj ga nebi tako kot mi uživali še ostali. Naslednji podvig je bil najti prazno parkirno mesto. Že redar ob cesti je govoril, da ni upanja iskati na glavnih parkiriščih, da je že vse polno. Ne bi bil jaz, če tega nebi upošteval. Malo po makadamu, do neke ribogojnice. Tu je veliko prostora za parkirati. Pa še okoli ovinka par metrov stran je glavni vhod v gaj. Odlično, izplača se Ljubljanska trma.

DSC_1846 copy DSC_1844 copy

Mozirski gaj je nekoliko manjši od Arboretuma, vendar ravno tako zelo zanimiv. Vse je bolj na kupu in ni potrebno veliko pešačit. Vstopnina tudi ni bila pretirana, za družinsko karto smo odšteli 15€. Je bila pa ena pomankljivost, ki so jo pogrešali otroci. Ker je bilo kar precej vroče, bi lahko za te dni postavili še kakšen kiosk s sladoledom in hladno vodo.

DSC_1842 copy DSC_1856 copy DSC_1859 copy DSC_1862 copy DSC_1868 copy DSC_1870 copy DSC_1871 copy DSC_1872 copy DSC_1875 copy

DSC_1880 copy

DSC_1889 copy DSC_1892-2 copy DSC_1913 copy DSC_1914 copy DSC_1917 copy DSC_1919 copy DSC_1926 copy DSC_1932 copy DSC_1967 copy

Je pa zaniva na ogled tudi Prevžitarska hiša. Notri se vidi, kako majhni so bili bivalni prostori, črna kuhinja, na podstrešju pa je shramba.

DSC_1896 copy

Videti je tudi pravi delujoči vodni mlin. To je res prava redkost, da taki mlini še obstjajo. Ne daleč od ceste, ki smo se peljali v Mozirje je še en delujoči vodni mlin v Podvolavljeku, (Žagarjev mlin).

DSC_1933 copy

Na ogled je tudi terarij, z različnimi plazilci in pajki.

DSC_1958 copy DSC_1949 copy DSC_1947 copy

In pa en velik čebeljnak s krasno poslikavo na panju ter steklen panj, tako da se vidi, kako naše čebelice delujejo in proizvajajo med.

DSC_1966 copy DSC_1960 copy