Štanjel

Ponovno ena sončna nedelje, ki smo jo izbrali za izlet po naši lepi Sloveniji. Tokrat nas je pot vodila na Kras in dolino Soče. Prva postojanka je bila bencinska črpalka Vipava, kjer so se nam pridružili še brat z družino. V Vipavi smo zapustili AC in nadaljevali pot po regionalni cesti do Štanjela.

stanjel-01

Lepo vreme je kar nekaj ljudi pripeljalo v Štanjel.

stanjel-02

Zelo dolgo časa sem imel željo obiskati to lepo kraško vasico ki stoji na vrhu hriba.

stanjel-03

Ozke kraške ulice.

stanjel-04

Grajsko obzidje in kamnite hiške.

stanjel-05

Znameniti Ferrarijev vrt.

stanjel-06 stanjel-07 stanjel-08 stanjel-09

Če pa malo pogooglam pa zaslediš Štanjel tudi v eni najbolj popularnih iger Call of Duty (COD). Je pa res, da so hoteli Nemci proti koncu druge vojne Štanjel porušiti in naj bi jim to preprečil arhitekt Max Fabjani.

stanjel-10

Še se bom vrnil v Štanjel, vendar izven turistične sezone.

Advertisements

Na našem vrtu

Še zadnje rože iz našega vrta, preden vse ovene.

DSC_3268 copy

Letos je bilo pa malo čebelic, saj jim dež ni dovoljeval letenja na cvetove. Tudi nobenega cvetnega pajka nisem našel, kljub temu da jih je ogromno vsako leto.

DSC_3262 copy

DSC_3258 copy

DSC_3255 copy

DSC_3256 copy

Mozirski gaj

Vsa leta okoli 1. Maja smo hodili v Arboretum Volčji potok ( Dinosaurus word, Volčji potok ).

DSC_1830 copy

Tokrat pa smo se odločili, da obiščemo Mozirski gaj. Pot nas je vodila mimo Kamnika, čez prelaz Črnivec. Po tej cesti se še nisem nikoli vozil, zato sem uporabljal cestno navigacijo. Za boljši občutek. Še sreča, ker že v prvi vasi čez prelaz, mi javlja navigacija možnost cestnega radarja. In do Mozirskega gaja tako še ene dvajsetkrat do cilja. Itak pa smo vozili počasi in si ogledovali pokrajino.

DSC_1843 copyDSC_1853 copy

V Mozirju smo bili kar hitro, cesta je bila prazna in tekoča. Pred gajem pa se je ustavilo. Tako je bilo tudi predvideno. Nekaj več gneče. Seveda, saj je bil praznik. Zakaj ga nebi tako kot mi uživali še ostali. Naslednji podvig je bil najti prazno parkirno mesto. Že redar ob cesti je govoril, da ni upanja iskati na glavnih parkiriščih, da je že vse polno. Ne bi bil jaz, če tega nebi upošteval. Malo po makadamu, do neke ribogojnice. Tu je veliko prostora za parkirati. Pa še okoli ovinka par metrov stran je glavni vhod v gaj. Odlično, izplača se Ljubljanska trma.

DSC_1846 copy DSC_1844 copy

Mozirski gaj je nekoliko manjši od Arboretuma, vendar ravno tako zelo zanimiv. Vse je bolj na kupu in ni potrebno veliko pešačit. Vstopnina tudi ni bila pretirana, za družinsko karto smo odšteli 15€. Je bila pa ena pomankljivost, ki so jo pogrešali otroci. Ker je bilo kar precej vroče, bi lahko za te dni postavili še kakšen kiosk s sladoledom in hladno vodo.

DSC_1842 copy DSC_1856 copy DSC_1859 copy DSC_1862 copy DSC_1868 copy DSC_1870 copy DSC_1871 copy DSC_1872 copy DSC_1875 copy

DSC_1880 copy

DSC_1889 copy DSC_1892-2 copy DSC_1913 copy DSC_1914 copy DSC_1917 copy DSC_1919 copy DSC_1926 copy DSC_1932 copy DSC_1967 copy

Je pa zaniva na ogled tudi Prevžitarska hiša. Notri se vidi, kako majhni so bili bivalni prostori, črna kuhinja, na podstrešju pa je shramba.

DSC_1896 copy

Videti je tudi pravi delujoči vodni mlin. To je res prava redkost, da taki mlini še obstjajo. Ne daleč od ceste, ki smo se peljali v Mozirje je še en delujoči vodni mlin v Podvolavljeku, (Žagarjev mlin).

DSC_1933 copy

Na ogled je tudi terarij, z različnimi plazilci in pajki.

DSC_1958 copy DSC_1949 copy DSC_1947 copy

In pa en velik čebeljnak s krasno poslikavo na panju ter steklen panj, tako da se vidi, kako naše čebelice delujejo in proizvajajo med.

DSC_1966 copy DSC_1960 copy

Zvončki

Zadnje dni, kamorkoli pogledaš vidiš zvončke in trobentice. Tudi pri nas na vrtu jih je kar nekaj, zvončkov. Trobentic nekoliko manj. Vendar imamo skoraj vse zvončke v senci. Zato sem se odpravil do soseda, ki jih ima ravno tako ogromno, pa še večerno sonce jih je osvetilo.

voncki

Spomladanski podlesek

Ravno je skopnel sneg, že so se prikazali zvončki in spomladanski podleski. Prvi dve cvetlici, ki napovedujeta pomlad. Naša Neža ne bi bila Neža, če ne bi že obe cvetlici odtrgala in ju prinesla domov ter postavila v kozarec.

Danes sem imel namen slikati zvončke na domačem vrtu, vendar preveč dežuje, da bi hodil po blatu. Tako sem se zadovoljil z Nežinim kozarcem spomladanskega podleska.

podlesek

Igra, lovca in plena

Nedeljsko popoldne po kosilu. Žiga je odšel na popoldanski počitek, tudi meni ne bi škodovalo. Vendar sem se odločil, da pogledam kaj počnejo pajki na cipresah. Oho, bili so kar dejavni, našel sem pa še enega prav velikega, odšel po foto in naredil par zanimivih posnetkov.

V čakanju na plen.

Kdo bo bolj spreten?
Plen …

… ali lovec?

Zamislite si kako se je končalo ?

Ujet v pajkovi mreži

Tokrat je bila že pozna ura, ko sem se odpravil na domači vrt. Bolj natančno do cipres, ki jih imamo okoli hiše. Zakaj do cipres? Zato ker so si na njih uredili dom pajki, ja ogromno pajkov. V vseh letih jih še nisem videl toliko, kot letos.

Zato bi bil kar greh, da jih ne bi malo poslikal. Na objektiv sem namontiral makro lečo (Raynox DCR 250), ki sem jo pred kratkim kupil. Seveda je treba zadevo testirat, ali sploh deluje? Deluje, deluje, samo mojster jo mora imet v uporabi. Hehe

Kako pa naj testiram, sedaj ko ni nobenega pajka na spregled. Vsi se skrivajo v svoji luknji in nobeden noče pogledat na plano. Ne vem zakaj? Mogoče, ker sem strašil naokoli in jih čakal, ali pa je bila res že pozna ura. Sem pa našel nekaj, kar bom lahko poslikal in to je regratovo seme, ki se je ujelo na pajkovo mrežo. No s tem si pajki ne bodo napolnili želodčkov.

Za pajke bo potrebno bolj zgodaj vstat in ne čakat na večerno uro.