Sončen dan

Ko je lep sončen dan, ga je potrebno izkoristiti.

Spomenik naselje

 

Advertisements

Bukovica pri Vodicah

Bukovica pri Vodicah. Zadaj smučišče Krvavec in Kamniške alpe.

Bukovica

 

 

 

 

 

 

 

Popoldanski sprehod v bližnji gozd.

 

V gozdu

Užitek na snegu

Ni lepšega, kot lepo sončno vreme, prijetno hladno in polno snega. Tako se spominjam še na mojo mladost. Nikakor nismo hoteli domov, če je bilo pa zunaj tako prijetno. Enako je tudi pri Žigu in Neži. Samo da je norenje po snegu, pa tudi če smo mokri do kože. Posledica tega, sedaj smo pa bolani. Ponovno prehlad in sveče iz nosu.

angel v snegu

Tudi Mateja zna narediti kakšno fotografijo 🙂

Nasmejana Nasmejan Žiga copy

Hitro se bomo pozdravili in naslednji teden bomo ponovno v odlični formi, saj se pričnejo zimske počitnice.

Smo odvisni od mobilnih aparatov?

Danes imamo na policah že ogromno pametnih telefonov. Samsung, Iphone, HTC, Sony, Nokia in še bi lahko našteval. Tudi po televiziji nas stalno bombardirajo operaterji o raznih mamljivimi akcijami, samo da bi prodali čim več telefonov. Če pogledam po policah ni več tistih klasičnih GSM aparatov z velikimi tipkami, temveč  samo zaslon na dotik. Kar zna biti pri starejši populaciji zelo težavno. Iz mojih izkušenj se starejši prav bojijo takih aparatov na dotik. Imam občutek, da izdelovalci aparatov ciljajo na mlajšo generacijo, ki morajo biti stalno na tekočem. Nekateri menjajo svoje aparate res zelo pogosto, tudi po dvakrat na leto, samo da so in.  Smo pa nekateri tudi takšni, ki aparata ne zamenjamo po nekaj let. Pač dokler dela, dela. Ko gre k vragu, kupimo drugega.

Se pa občasno pogovarjam s svojimi strankami, kaj največ uporabljajo na svojih pametnih aparatih.  Prvi dve aplikaciji sta vedno Facebook in Twitter, nato pa še vse ostale. Moram priznat, da tudi sam uporabljam Facebook, Twitter veliko manj, tu pa tam še Instagram in Foursquere. Res je, stalno imam pri sebi aparat, ne vem zakaj, če ne drugega da pogledam koliko je ura, kaj je novega, kaj se mojim znancem dogaja, kaj razmišljajo. Nekateri gredo še tako daleč, ko hodijo po cesti, so na avtobusih, stalno imajo telefone v rokah. En primer sem bil priča na hodniku City parka v Ljubljani. Punca je tako padla s pogledom v telefon in tipkanjem, da sploh ni gledala pred sabo. Sredi hodnika so stali reklamni panoji, v katerega je kar dobro udarila z glavo. Seveda sta po tleh padla tako dekle kot aparat. Prva beseda, ko se je zavedla, kaj se ji je zgodilo, je bilo ˝ Kje je moj telefon?˝  Pobrala telefon in odhitela v neznano.

Zakaj sem danes tole spisal je pa sledeča zgodba.

Če delaš cel dan, moraš iti tudi nekaj pojest. Z Matejo sva odšla v bližnji lokal, kjer sva si naročila kosilo. Pri sosednji mizi pa sta sedeli mlajšo dekle in starejša gospa. Po videnem bi rekel da sta bile vnukinja in babica. Lepo, babica peljala vnukinjo na kosilo. Vendar kaj se je dogajalo? Babica razlaga vnukinji, vnukinja pa cel čas tudi med  jedjo tipka po telefonu. Niti ne posluša, kaj ji sogovornica razlaga, samo kima  in se smeji, verjetno v telefon. Kultura pa taka. Že iz spoštovanja bi se lahko posvetila babici in ne telefonu. Ko pa se malo obrnem nazaj, vidim da imajo vesel pogovor pri sosednji mizi, pri ostalih pa vse samo tipkajo po telefonu in niti ne vidijo kaj se dogaja okoli njih.

Če so to pametni telefoni, smo potem mi uporabniki nori, da se takole pustimo zasvojiti.

Račka

V bližnjem gozdu, na samem stoji račka. Ne tista pernata raca, temveč manjša koča.

Racka

Račka v zimski idili 😀

Snega še ni konec …

… pa ga še nekaj časa ne bo. Kot naši vremenoslovci napovedujejo še nekaj padavin, nato pa naj bi se umirilo. Pravzaprav mi je bilo zadnjič prav všeč se voziti po naših cestah. Spluženo je bilo, vendar je na cestišču še vedno nekaj cm snega. Brez tistega nadležnega peska in soli po cesti. Užitek ki ga že nekaj časa nisem okusil. Vedno se vozim po plundri ali po posutem pesku kot po makadamu. se pa najde tudi nekaj takih, ki se trudijo z letnimi pnevmatikami vozit po snegu. En konkreten primer. Pred mano se vozi avto višjega cenovnega razreda (nemška znamka) Avto takega razreda si lahko samo želim, vendar je za mene nedosegljiv. Po snegu vozi s hitrostjo 30km/h pa bi rekel da še kakšen km počasneje. Nosi ga sem in tja, po celem cestišču. Komaj ga prehitim, ker je res s težavo držal smer in obstoj na cesti. Pol pa pomislim. hudiča imel je toliko denarja za en kup priznanega pleha, na koncu pa nima za zimske gume. Vse da se pokažeš. drugi primer par kilometrov pred tem, pa terenec 4×4. Ja na vse štiri pogon. Po takem terenu res nebi smel imeti problemov. Potovalna hitrost enaka kot pred tistim, ki sem ga malo prej omenjal. Verjetno pa sodbni vozniki, brez iskušen v snežnih razmerah.

Ah ja, ne bom več nakladal o cestnih cvetkah. Raje predstavim nekaj panoram.

pogled v Selo_02

Samo zasnežene strehe se vidijo.

osvetjena drevesa

Zasnežena drevesa v Rašici

Pogled v Selo_01

Nad vasjo.

gasilski dom

Tam daleč je gasilski dom.

V Utik

Stojim na mizi naše skakalnice.