Dopust otok Krk – Njivice

Čeprav je do cilja še slabih 10km, se je obvezno potrebno ustavit na prvi razgledni ploščadi.

DSC_2774 copy

Pogled na Reko!

DSC_2772 copy

Popolnoma osamljena!

DSC_2771 copy

Avtokamp Pušča!

DSC_2770 copy 20140812_113025 copy

Panoramca 🙂

Advertisements

Smučišče Krvavec

Pogled na smučišče Krvavec iz gorenjske strani, tu pa iz mojih krajev.

Krvavec

Letališče Lesce

Tastova dolga želja je bila skok s padalom. In zakaj mu tega nebi uresničili. Prva prilika je bila za 60. rojstni dan. Tako smo vsi sorodniki dali nekaj € (Evrov) na kupček in želja bo izpolnjena. Za kraj in termin pa si je izbral po želji.

Letališče Lesce, v ozadju Blejski grad

DCIM100GOPRO DCIM100GOPROpadalec

Skok smo preživel. Franci pravi, da bi skok ponovil, ker je res adrenalinsko. Mu kar verjamem 🙂

Krvavec

Pokazalo se je sonce in že smo zunaj. Pomlad je tik pred vrati, sneg kopni, ptički že žvrgolijo. Ja kmalu bo vse cvetelo. Zimka oblačila bomo pospravili nazaj v omaro, prav tako obutev in jo zamenjali za bolj komot oblačila. Komaj že čakam kratke rokave in temperature tam okoli 20°C.

Ko pa pogledam od doma proti nam najbljižjem smučišču Krvavec, pa vidim da smučarji prav uživajo v sončnem vremenu. Letos mi še ni ratalo stopiti na smuči. Res pa da raje kot na Krvavec zahajam na Vogel. Manj gneče in naraven sneg.

Krvavec

Užitek na snegu

Ni lepšega, kot lepo sončno vreme, prijetno hladno in polno snega. Tako se spominjam še na mojo mladost. Nikakor nismo hoteli domov, če je bilo pa zunaj tako prijetno. Enako je tudi pri Žigu in Neži. Samo da je norenje po snegu, pa tudi če smo mokri do kože. Posledica tega, sedaj smo pa bolani. Ponovno prehlad in sveče iz nosu.

angel v snegu

Tudi Mateja zna narediti kakšno fotografijo 🙂

Nasmejana Nasmejan Žiga copy

Hitro se bomo pozdravili in naslednji teden bomo ponovno v odlični formi, saj se pričnejo zimske počitnice.

Smo odvisni od mobilnih aparatov?

Danes imamo na policah že ogromno pametnih telefonov. Samsung, Iphone, HTC, Sony, Nokia in še bi lahko našteval. Tudi po televiziji nas stalno bombardirajo operaterji o raznih mamljivimi akcijami, samo da bi prodali čim več telefonov. Če pogledam po policah ni več tistih klasičnih GSM aparatov z velikimi tipkami, temveč  samo zaslon na dotik. Kar zna biti pri starejši populaciji zelo težavno. Iz mojih izkušenj se starejši prav bojijo takih aparatov na dotik. Imam občutek, da izdelovalci aparatov ciljajo na mlajšo generacijo, ki morajo biti stalno na tekočem. Nekateri menjajo svoje aparate res zelo pogosto, tudi po dvakrat na leto, samo da so in.  Smo pa nekateri tudi takšni, ki aparata ne zamenjamo po nekaj let. Pač dokler dela, dela. Ko gre k vragu, kupimo drugega.

Se pa občasno pogovarjam s svojimi strankami, kaj največ uporabljajo na svojih pametnih aparatih.  Prvi dve aplikaciji sta vedno Facebook in Twitter, nato pa še vse ostale. Moram priznat, da tudi sam uporabljam Facebook, Twitter veliko manj, tu pa tam še Instagram in Foursquere. Res je, stalno imam pri sebi aparat, ne vem zakaj, če ne drugega da pogledam koliko je ura, kaj je novega, kaj se mojim znancem dogaja, kaj razmišljajo. Nekateri gredo še tako daleč, ko hodijo po cesti, so na avtobusih, stalno imajo telefone v rokah. En primer sem bil priča na hodniku City parka v Ljubljani. Punca je tako padla s pogledom v telefon in tipkanjem, da sploh ni gledala pred sabo. Sredi hodnika so stali reklamni panoji, v katerega je kar dobro udarila z glavo. Seveda sta po tleh padla tako dekle kot aparat. Prva beseda, ko se je zavedla, kaj se ji je zgodilo, je bilo ˝ Kje je moj telefon?˝  Pobrala telefon in odhitela v neznano.

Zakaj sem danes tole spisal je pa sledeča zgodba.

Če delaš cel dan, moraš iti tudi nekaj pojest. Z Matejo sva odšla v bližnji lokal, kjer sva si naročila kosilo. Pri sosednji mizi pa sta sedeli mlajšo dekle in starejša gospa. Po videnem bi rekel da sta bile vnukinja in babica. Lepo, babica peljala vnukinjo na kosilo. Vendar kaj se je dogajalo? Babica razlaga vnukinji, vnukinja pa cel čas tudi med  jedjo tipka po telefonu. Niti ne posluša, kaj ji sogovornica razlaga, samo kima  in se smeji, verjetno v telefon. Kultura pa taka. Že iz spoštovanja bi se lahko posvetila babici in ne telefonu. Ko pa se malo obrnem nazaj, vidim da imajo vesel pogovor pri sosednji mizi, pri ostalih pa vse samo tipkajo po telefonu in niti ne vidijo kaj se dogaja okoli njih.

Če so to pametni telefoni, smo potem mi uporabniki nori, da se takole pustimo zasvojiti.

Snega še ni konec …

… pa ga še nekaj časa ne bo. Kot naši vremenoslovci napovedujejo še nekaj padavin, nato pa naj bi se umirilo. Pravzaprav mi je bilo zadnjič prav všeč se voziti po naših cestah. Spluženo je bilo, vendar je na cestišču še vedno nekaj cm snega. Brez tistega nadležnega peska in soli po cesti. Užitek ki ga že nekaj časa nisem okusil. Vedno se vozim po plundri ali po posutem pesku kot po makadamu. se pa najde tudi nekaj takih, ki se trudijo z letnimi pnevmatikami vozit po snegu. En konkreten primer. Pred mano se vozi avto višjega cenovnega razreda (nemška znamka) Avto takega razreda si lahko samo želim, vendar je za mene nedosegljiv. Po snegu vozi s hitrostjo 30km/h pa bi rekel da še kakšen km počasneje. Nosi ga sem in tja, po celem cestišču. Komaj ga prehitim, ker je res s težavo držal smer in obstoj na cesti. Pol pa pomislim. hudiča imel je toliko denarja za en kup priznanega pleha, na koncu pa nima za zimske gume. Vse da se pokažeš. drugi primer par kilometrov pred tem, pa terenec 4×4. Ja na vse štiri pogon. Po takem terenu res nebi smel imeti problemov. Potovalna hitrost enaka kot pred tistim, ki sem ga malo prej omenjal. Verjetno pa sodbni vozniki, brez iskušen v snežnih razmerah.

Ah ja, ne bom več nakladal o cestnih cvetkah. Raje predstavim nekaj panoram.

pogled v Selo_02

Samo zasnežene strehe se vidijo.

osvetjena drevesa

Zasnežena drevesa v Rašici

Pogled v Selo_01

Nad vasjo.

gasilski dom

Tam daleč je gasilski dom.

V Utik

Stojim na mizi naše skakalnice.