Brez barv

Nekaj črno belih fotografij!

Cvet

Železna cesta Stari časi Hiraldika Storža

Advertisements

Samsung Galaxy S2 je dobra stvar

Kljub temu, da se je pripravljalo na slabo vreme, smo se odločili za ena kratek sprehod. Svojega Nikona sem pustil doma, imam s seboj vedno zvestega Galaxy S2. Če je potrebno narediti kakšen zanimiv posnetek saj je takoj pri roki. Res da ga že malo leta dajejo, saj je star že skoraj dve leti, se še ne odločam za zamenjavo. Saj nisem eden tistih, ki mora biti stalno in, in imeti nov model. Menjava pride v poštev ko popolnoma odpove.

silos in stolp

Zaloški silos in železniška postaja Zalog.

drevo in vlak

Še potrobim in že odhitim proti Ljubljani. Pa srečno pot.

Pa pojdimo

Ponedeljkovo popoldan smo si vzeli za obisk mojih staršev v Zalogu. Ura je bila že skoraj 16.00, pa vročina še ni popustila, termometer je še kar vstrajal tam okoli 31. Zato je bilo še najbolje, da ostanemo kar v stanovanju, kjer je bila temperatura za silo nižja. Šele okoli 19 ure je malo popustilo in je tudi zapihal rahel vetrič, tako da ni bilo več tako vroče.

V tem trenutku, ko smo hoteli naredit malo krajši sprehod po okolici, si je Žiga zaželel ogleda vlakov. Vročine ni več (vsaj ne tako visoke), no pa pojdimo, proti železniški postaji, ki je oddaljena dober kilometer. Ker je ta dan , dan neodvisnosti in dela prosti dan, sem se uštel glede gostote vlakov ki so peljali mimo. Vozili so na vsake 5 minut, enkrat tovorni, pa brzo vlak, pa zopet tovorni, pa zopet potniški vlak , pa ponovno tovorni in ni konca, pa ni konca. Žiga je užival, no sej itak vedno uživa, sploh pa če še opazuje vlake, še raje pa se vozi z njimi. Nekaterim je Žiga veselo mahal in vlakovodje so ga z veseljem pozdravljali nazaj, tako da so mu hupali. Hura še eden ki je pohupal.

Žiga bi kar vztrajal tam še par ur, samo potrebno se je vrniti domov, jutri je nov delovni dan, pravzaprav je bil danes nov delovni dan, ker se mi včeraj ni dalo zvečer popolnoma nič, pa sem se danes malo potrudil in nadoknadil včerajšnjo lenobo.

Še dobro da so vrata pobarvana na rumeno, drugače bi kar skozi okno vstopil.

Traverze, pripravljene za zamenjavo.
Le koliko so težke, mogoče bi se dalo pa kaj zaslužit?

Eden od vlakovodij, ki je veselo piskal v pozdrav Žigu.

Katera je močnejša?

Arboretum-Volčji potok

Tokrat nas je pot vodila v Arboretum-Volčji potok, dobrih 15 minut z avtom od našega doma. Prispeli smo kar zgodaj, tako da se ni bilo bati, da ne bi dobili parkirnega prostora. Obiskovalcev še ni bilo veliko, tako da ne bo pretirane gneče. Vreme nam tudi ni bilo najbolj naklonjeno, oblačno in rahlo je pihalo. Še sreča da smo se malo bolj toplo oblekli. Kupimo karte, 5,5 € za odrasle in brezplačno za predšolske otroke.

Malo sem bil razočaran, ker je večino rož že odcvetelo, tako da ni bilo veliko za videt. Pozni smo bili najmanj za 21 dni, takrat je bilo vse v cvetu. Bo potrebno drugič malo bolj pohitet.

Ko smo prispeli do dveh jezerc, ki sta v Arboretumu, kjer je bilo še predlani polno rac, labodov in želv, je bilo danes vse prazno, kot da bi vse izumrlo.

Proti koncu obiska je še malo posvetil sonce skozi oblake, Žiga je zopet našel igrala in vlakec, ki ga ni smel zamuditi, tako da ga je odpeljal en krog, ogledali smo si še Minimundus, nato pa odhod proti domu.

Tulipani, ni ih več veliko ostalo.

Edini labod, ki je še ostal v Arboretumu.

In še malo tulipanov.

Žiga je zopet našel svoj užitek na vlakcu.

ZOO Ljubljana prvi del

V živalski vrt je najbolje priti dopoldan, ko še ni pretirane gneče. Parkiraš kjer te je volja, tudi na blagajni si kar takoj na vrsti. Samo cene za vstop so kar dobro zasoljene. Za odrasle 6 €, za predšolske otroke 3,5 €, do drugega leta starosti pa brezplačno.
Na začetku smo si odšli pogledat novo pridobitev, morskega leva. Prav presenečen sem bil da ni samo eden, ampak sta kar dva, ki se podita po kalni vodi. Ko smo se že odpravili proti meni bolj zanimivim zverinam, tigrom, me je Mateja opomnila da bodo morske leve hranili čez dobre 20 minut (ob 11h) in da se ne smemo preveč oddaljevati. Zmenili smo se, da Mateja in Žiga počakata pri bazenu, sam pa sem obiskal tigra. Nekaj časa sta se sprehajala, nato pa je eden ostal v enem kotu čisto zadaj kletke, drugi pa se je skrival za drevesi. Še nekaj časa sem ju čakal, nato pa se odpravil nazaj proti bazenu, kjer se je že začelo hranjenje. Pravi šok, sploh ne prideš zraven ograje, da bi si lahko ogledal futranje.
Ko so končali, smo se odpravili mimo tigrov, kjer sta še vedno ignorirala obiskovalce, proti opicam, tudi tem se ni preveč ljubilo, vsaka je sedela v svojem kotu. Gremo naprej do medveda. Mama in sin medo sta se skrivala za deblom, zelo zanimivo za nekoga ki se gre skrivalnice, zame ne! No, končno sta se malo prikazala izza debla in takoj je začelo škljocat iz vseh strani he, he. Tudi volkovi so se skrivali, vsak v svoji luknji, samo kakšen par ušes si našel. Ris, kot ponavadi, daleč od razgledne točke, leži za grmovjem, drugi se čez čas prikaže za trenutek na drugem koncu in nato takoj izgine.

Zdej sem pa lačna.

In odpujsala sta domov.

Tale osliček se ni in ni hotel slikat grrrr.

V dvoje je lepše.

Skril se je, pa ga je bilo teško fotografirat, za silo bo.

Skok iz vode.

Najboljči prijatelj.

Skok skozi obroč.

Drugi del.

ZOO Ljubljana drugi del

Po risu, se odpravimo na ogled sove, ki veselo dramucka v krošnji drevesa. Seveda se je ponoči namučila da je obšla ves svoj teritorij. Torej naslednja postaja zlatorogi, tu se je pa nekaj dogajalo, dva samca sta ravno merila moči in prav užitek ju je bil gledat kako trkata z trdimi glavami skupaj.
Tudi gamsi so ravno počivali po napornem dopoldnevu, vsak v svoje kotu. In že pridemo do mrhovinarjev, planinskega orla smo kar zgrešili, ne vem kako to, ga bomo pa obiskali v naravnem okolju. Pri beloglavem jastrebu, smo si pa vzeli malo počitka. Žiga je že moral malo pojesti in popiti, moja malenkost pa veselo fotografirat te lepe živalce, ki imajo 2,5m čez krila.

Ku ku, tukaj sva.

Črna štorklja.

Sova po napornem lovu.

Zlatorogi, sam imam raje tiste ki so v konzervi.

Beloglavi jastreb.

Beloglavi jastreb drugič.

Slon

Ena med bolj tihimi papigami.

Mačji panad, zelo zanimiv, če je na tleh in ne v drevesni krošnji.

Tretji del.

ZOO Ljubljana tretji del

Ko se je naš otrok najedel in sem tudi sam bil zadovoljen z foto seanso in jastrebi, smo se odpravili po hribu navzdol, proti mačjemu pandi, ki je enkrat za spremembo bil na tleh in ne v krošnji drevesa. Obiskali smo še slona, ki se je veselo nastavljal soncu in radovednim fotografom. Za zabavo si je vrgel še malo peska na hrbet. Tam sta bila še lev in levinja in sta spala na toplem soncu (itak), zmatrana po napornem lovljenju, tudi leopardu se ni popolnoma nič dalo, samo za razliko od levov je on ležal v senci. Zavili smo do papig, kjer je bil največji ropot. Drle so se da so kar ušesa bolela. Gremo hitro naprej do ježevca in v verari. Proti koncu smo srečali še lame, kenguruje in pa pava, ki ni in ni hotel pokazat svojega prelepega perja. Seveda je Žiga že kar nekaj časa navijal, da se bo peljal z vlakom. Po vožnji z vlakcem je bil popolnoma zadovoljen. V avtu pa je od utrujenosti zaspal.

Tegale malčka sem pa danes prvič videl. Zelo rad se nastavlja fotoaparatom.

Noj.

Ne predstavljam si, kako jo boli, ko ima oneto grlo?

Štorklja. Pred dvema letoma smo imeli dva para v Vodicah, pa ju na žalost ni več.

Edina afna, ki je bila malo živahna.

Nemoremo domov, dokler se ne peljem z vlakcom.

Lipicanca v svoji lepoti.

Ti boš šel kar znami, ane oči.

Lanskoletni obisk Živalskega vrta.