V času korona virusa so tudi slovenske ceste bolj prazne in to samo zaradi omejitve gibanja med občinami in karantene. Redko kateri imamo dokumentacijo o prostem gibanju med občinami zaradi službe kjer delamo.
Kot rečeno se vsak dan vozim od doma na gorenjsko po avtocesti, ki pa je v tem času res malo vozil, včasih pa sploh nikogar. Najbolj je, da si pogledaš kar spodnji video.
Še nekaj iz arhiva 🙂
Občasno pa je potrebno obiskati tudi urgenco v Ljubljani.
Da, poškodbe se dogajajo.
To je pa eden večkrat obiskanih kotičkov naše Slovenije. Priporočljiv obisk!
Tokrat smo obiskali Tehniški muzej Bistra. Sam muzej je priporočljiv za ogled, name pa tu veže še ena posebnost. Najbolje je da si pogledaš v posnetku.
Zadnje dni se kar nekaj potikam po naravi, še največ okoli domačega kraja. Všeč mi je, ko se narava prebuja iz dolgega zimskega spanja. Vse je postalo zeleno, živo. Čebele veselo obiskujejo domačo češnjo, hruško in pa jabolka. Tako je prav. Bomo imeli ponovno nekaj domačega sadja.
Tudi po gozdu se je prijetno sprehajat. Popolnoma drugačen vonj, kot nekje med betonskimi hišami. In iz tega sprehoda je nastalo tale fotografija.
Eno me pa moti v gozdovih. To, da je vse preveč klopov. Malo se otopli in že lezejo ven. Doma sem se preoblekel in našel enega, kako mi leze po roki navzgor. Ni dobil prvega letošnjega obroka.
Pa kaj bi hodil daleč, če imam pa še veliko neodkritega v bližini doma.
Tale drevesni list je nekomu podoben. Mogoče imam samo jaz tak občutek?
Drevesne gobe. So sploh za kaj uporabne, razen za okras?
Lepo vreme, prijetna temperatura, nič lepšega kot na kratek foto potep. Nikamor daleč, kar tu po vasi, se vedno kaj najde. Tudi tokrat.
Tole staro hiško je iz glavne ceste zelo težko videti. Če ne veš da je tam, je ne vidiš. Popolnoma je zakamuflirana v gozdu. Tudi pristop do nje je težak. Nikakor ne prideš iz prednje strani. Je potrebno po gozdu, malo naokoli, pa jo opaziš. Zapuščena je že vrsto let. Streha se je že podrla, tudi ene stene ni več. Vstopit ne moreš skozi vhod, temveč skozi okno. Nekam čuden občutek sem imel, ko sem stal sredi prostora. Vse je tam, pa ničesar ni. res žalostno, da takole hiška propada. Gozd jo je vzel za svojo. Še kakšno leto ali dve, pa tudi še stoječih zidov ne bo več.
Vsako leto se naša zbirka orhidej poveča za dve ali več. Tudi tokrat je tako. Po zimskem spanju je orhideja naredila že prve cvetove. Še nekaj zaprtih cvetov je v čakalni vrsti da se odprejo.
Kako pri nas delamo z orhidejami, pa si lahko preberete tukaj.
Gregor Krašnja Photography 