Potepanje po Bohinju. Prvi dan poskusil priti do izvira Bohinjske Bistrice. Problem je nastal že ko se izgubiš v gozdu in to brez zemljevida.
Drugi dan pa Bohinjsko jezero, Ribčev laz in Ukanc. Oba izleta sta bila zelo zanimiva. Ker fotografije še nimam pripravljene tokrat samo video.
Ogled še po nekaterih Slovenskih krajih si pa poglej na mojem Youtube kanalu.
8.Februar je državni kulturni praznik, imenuje se Prešernov dan. Da to je tisti prešeren, ki je napisal pesem Zdravljico in jo uporabljamo za Slovensko himno. Ne uporabljamo cele pesmi, vendar samo sedmo kitico. No pa ne bom o Prešernu, temveč o obisku Smledniškega gradu.
Lepo vreme in je kar vabilo, da gremo malo ven na svež zrak. Iz gradu je krasen razgled na bližnjo okolico.
Hraše iz vrha Smledniškega hriba.
Hraše in Hraški bajer.
In še cerkvica sv.Jakob , ki stoji sredi polja.
Pogled tudi na Zbiljsko jezero in Zbilje.
Da pa ne bodo samo fotografije, si vse skupaj lahko pogledaš tudi na mojem Youtube kanalu, kjer si vedno dobrodošel. Še bolj dobrodošlo pa je da se prijaviš na moj Youtube kanal, ne pozabi pritisniti tudi zvonček za obvestila, tako da si vedno obveščen o novostih na kanalu, ne pozabi pritisniti všeček in pa ne pozabi na komentar pod video.
Ponovno ena sončna nedelje, ki smo jo izbrali za izlet po naši lepi Sloveniji. Tokrat nas je pot vodila na Kras in dolino Soče. Prva postojanka je bila bencinska črpalka Vipava, kjer so se nam pridružili še brat z družino. V Vipavi smo zapustili AC in nadaljevali pot po regionalni cesti do Štanjela.
Lepo vreme je kar nekaj ljudi pripeljalo v Štanjel.
Zelo dolgo časa sem imel željo obiskati to lepo kraško vasico ki stoji na vrhu hriba.
Ozke kraške ulice.
Grajsko obzidje in kamnite hiške.
Znameniti Ferrarijev vrt.
Če pa malo pogooglam pa zaslediš Štanjel tudi v eni najbolj popularnih iger Call of Duty (COD). Je pa res, da so hoteli Nemci proti koncu druge vojne Štanjel porušiti in naj bi jim to preprečil arhitekt Max Fabjani.
Še se bom vrnil v Štanjel, vendar izven turistične sezone.
Obisk Rakovega škocjana je bil že kar nekaj časa v planu, vendar nikoli si nismo vzeli nekaj ur za obisk teh kraških znamenitosti.
Od doma smo odšli že zgodaj dopoldne, ker ravno tiste dni se je po naših avtocestah gnetlo največ turistov, ki so bili na poti proti morju.
Na Uncu smo zapustili AC, od tu naprej je bila prazna cesta vse do našega cilja.
Malo sem bil razočaran nad našimi obcestnimi znaki za Rakov Škocjan, ker so bile zelo slabo vidne, bolje rečeno za drevesom, tako da smo naš cilj zgrešili. Res bi lahko naše lokalne oblasti naredile več za prepoznavnost in lokacijo turističnih točk. Tu pa sem imel občutek kot, da se vsi požvižgajo na vse to.
Zato tudi v glavni sezoni samo dva ali trije avtomobili v krajinskem parku.
Naravni kamniti most.
Do spodnjega dela se nismo spuščali, kar pa mi je danes kar malo žal.
Nedeljski izlet na gorenjsko. Prvi postanek, ki smo ga naredili je bil pri izviru reke Save Dolinke, bolj znan kot Zelenci.
Ne glede na letni čas, vedno je lepo za videt izvir reke Save.
Se nam je pa prvič zgodilo, da nismo imeli kje parkirati, saj je bilo že dopoldan tam kar ogromno turistov,
Nordijski center Planica.
Planiške skakalnice
In naša velikanka. Rekord velikanke 248,5m.
Tudi v poletnem času se veliko dogaja v nordijskem centru. Najbolj atraktiven je ziplaine kar na velikanki.
Mašun, mali zaselek, kjer se vreme kar hitro spremeni. Vsaj mi smo imeli to srečo. V eni uri od sončnega neba brez oblačkov pa do dežja, vetra in strel. Res neverjetno. Še pravi čas smo prišli do avta.
Je pa tu gori, res lepo urejeno okoli gradu. se vidi da jim je nekaj do turizma. Žal smo srečali samo par domačih turistov ostalo so bili Italijani.Tudi na parkirišču so bili večinoma Italijanske registrske tablice. Ob vračanju proti Knežaku, smo srečali še nekaj avtomobilov, ki so šli v Mašun in tudi te so bili samo Italijani. Verjetno Slovenci premalo poznamo svoje lepote Slovenije. Žal!
Gradiško jezero, prijetna sprehajalna pot. Pot okoli umetnega jezera je dolga 4200 m. Kako do jezera? Po štajerski avtocesti, na izvoz Lukovica nato pa v prvem križišču levo. Cestne table so postavljene, tako da se nikakor ne moreš izgubiti. Tudi za parkiranje je poskrbljeno.
Vreme je bilo prijetno toplo. Jezero, zadaj pa cerkvica sv. Marjete.
Panorama jezera. Za sprehod prijetno, za fotografiranje pa malo prepozno. Sonce je bilo že kar visoko.
Še ena hišica, za kaj se uporablja ne vem, verjetno pa za uravnavanje zapornic v jezeru.
Družina labodov.
Lepo nedeljsko popoldne je potrebno izkoristiti. Gremo na Rašico. Nahrbtnik poln sokov in malice sem seveda nosil jaz, kot vedno. Tako se mi ni dalo še fotoaparat s seboj nositi, ker je to še en balast več. Zato je kar doma ostal, v žepu pa je bil seveda Galaxy S5, ki prav tako naredi dobre fotografije.
Krmilnica ob poti.
Pot ni zahtevna, se pa stalno počasi vzpenja po lepi gozdni cesti. Nekaterim, ki se ne da na Rašico peš, se peljejo z avtom ali z motorjem, drugi bolj zagreti, teh je kar nekaj, s kolesi, mi pa seveda peš.
Po uri in pol, smo že na vrhu pri Rašiški koči.
Že dolgo nisem videl toliko obiskovalcev tu gor. Danes je bilo zelo živahno. Še par 100 metrov in smo pri razglednem stolpu.
Razgledni stolp na Rašici.
Poleg stolpa pa stoji še geodetska točka in spominski kamen narodnemu heroju Stanetu Koscu.
Še nekaj panoram iz razglednega stolpa.
Po kratkem počitku pa nazaj v dolino proti domu.
Gregor Krašnja Photography 