Nedeljski izlet na gorenjsko. Prvi postanek, ki smo ga naredili je bil pri izviru reke Save Dolinke, bolj znan kot Zelenci.
Ne glede na letni čas, vedno je lepo za videt izvir reke Save.
Se nam je pa prvič zgodilo, da nismo imeli kje parkirati, saj je bilo že dopoldan tam kar ogromno turistov,
Neko nedeljo smo obiskali kraj Predjama in si ogledali okolico Predjamskega gradu. Vse krasno, vse lepo, samo kot turistični kraj pa totalno v zaostanku.
Prvo smo si zaželeli kosilo v Gostilni Požar. Velika napaka, ki je ne bom nikoli več ponovil. V to gostilno ne stopim nikoli, pa četudi umiram od žeje. Resno mislim. Poleg nas, je bila v gostilni tudi skupina Kitajcev in nekaj Italijanskih motoristov. Ko je Italijan naročil kavo pri točilnem pultu, jo je samo pogledal kaj je to dobil, plačal in se obrnil ne da bi jo popil in odšel iz lokala. Tudi meni se je zdelo, da kava, ki teče tako hitro skozi avtomat ne more biti kaj prida.
Druga stvar ki me je zmotila, je bilo sprehajanje vaških psov po gostilni in terasi gostilne, kar med gosti. Še to sem čakal da bo kdo od domačih začel z kakšno metlo letat za psi in jih poditi iz lokala. Poleg tega, da sta se verjetno lastnik in kelnarica pogovarjala v tako visokem tonu, da tudi radia nisem slišal, nisem pa prepričan da je sploh deloval, kaj šele žene, ki je sedela nasproti mene. No, tudi to sem še preživel, samo zadnje dejanje, ki pa me je, da tole napišem je pa še sledilo. Račun, ki sem ga zahteval je bil OK, po ceniku, plačilo s kartico pa ni bilo možno. Obrazložitev, pos terminal trenutno ne deluje. Ja pa smo pri tistem, kako gostinci kradejo državo. Hočemo samo gotovino in nič drugega. Tako lahko brišemo račune in meni nič, državi nič, gostincu vse. Ja pa da bi kje na pultu, ali vhodu ali kjerkoli bil kakšen napis, da ni možno plačevanje z bančnimi karticami. Ni bilo. Lastnik mi je samo razložil, najbližji bankomat je v postojni, čisto tako, hladnokrvno. WTF, pa to ti je 10km v eno smer, pos ti ne dela, ba še bankomata nimaš. Da ti j…m neki. Po pregovarjanju sem ves besen sedel v avto in odpeljal do Postojne. Drugega mi ne preostane. Vrnem se v gostilno, plačam z gotovino, v tem času ko me ni bilo, bi tudi mojster z novim posom prišel iz Postojne in uredil zadevo da bi delovalo plačevanje s plačilnimi karticami.
Me pa zanima kako taka občina kot je Postojna, ki ima toliko turističnih krajev nima na eni najbolj prepoznavni točki Slovenije, enega bankomata ali več gostincev vsaj v samem kraju Predjama. Verjetno je čas, da nekateri res totalno propadejo, da bodo začeli razmišljat kje jim je šlo narobe. Predjamo bom še obiskal, bom pa tudi vsem, ki tole berete svetoval, ne hodite v Gostilno Požar , da ne boste tudi vi tako nori izpadli kot sem jaz. Ne morem si pa predstavljati, kako je s turisti, ki jih takole nategnejo. Ja verjetno imajo lepo izkušnjo z obiskom naše male podalpske deželice, ki se imenuje Slovenija. Pa še nekaj, Kot star Slovenski pregovor pravi ˝Dober glas seže v deveto vas, slab pa še veliko dlje˝. Na žalost!
Kakšen teden nazaj, ko smo obiskali grad Strmol, nas je pot peljala naprej proti gorenjski. Do Preddvora, kjer je prekrasno jezero Črnava. Res lep in umirjen kraj za nedeljsko uživanje v naravi. Ni bilo pretirane gneče. počasen sprehod okoli jezera po urejeni poti. Razen na enemu kraju je bilo podrto drevo čez pot, posledice žleda, vendar ni bilo težko prestopiti debla in nadaljevati.
Pot nas je pripeljala do znanega hotela Bor. Hotel Bor ima teraso čisto ob jezeru in ima krasen razgled na jezero kot na vso okolico okoli jezera in na naše prekrasne gore. Zaslužen počitek na kavi za naju z Matejo, za Žigo in Nežo pa sok oziroma sladoled. Postrežba res hitra, nimam besed. vendar bi mogoče bil bolj zadovoljen, da bi na kavo čakal malo dlje časa. Ker kava je bila pa res zanič. Kdorkoli je delal kavo, jo res ne zna narediti na avtomatu (to bo tema za drugič), ker je bila dobesedno samo topla voda z nekim okusom po kavi in malo mleka.
To nam ni uničilo razpoloženja, še nekaj minut smo se zadrževali v okolici jezera, nato pa počasi proti domu. Še en krasen družinski dan je bil za nami.
Pogled na smučišče Krvavec iz gorenjske strani, tu pa iz mojih krajev.
Tastova dolga želja je bila skok s padalom. In zakaj mu tega nebi uresničili. Prva prilika je bila za 60. rojstni dan. Tako smo vsi sorodniki dali nekaj € (Evrov) na kupček in želja bo izpolnjena. Za kraj in termin pa si je izbral po želji.
Skok smo preživel. Franci pravi, da bi skok ponovil, ker je res adrenalinsko. Mu kar verjamem 🙂
Pokazalo se je sonce in že smo zunaj. Pomlad je tik pred vrati, sneg kopni, ptički že žvrgolijo. Ja kmalu bo vse cvetelo. Zimka oblačila bomo pospravili nazaj v omaro, prav tako obutev in jo zamenjali za bolj komot oblačila. Komaj že čakam kratke rokave in temperature tam okoli 20°C.
Ko pa pogledam od doma proti nam najbljižjem smučišču Krvavec, pa vidim da smučarji prav uživajo v sončnem vremenu. Letos mi še ni ratalo stopiti na smuči. Res pa da raje kot na Krvavec zahajam na Vogel. Manj gneče in naraven sneg.
Ponovno Bohinj. Že velikokrat povedano, meni najljubši konec Slovenije. Tu se nikoli ne moreš naveličati fotografirati prekrasne narave.
Prav vesel sem, ko se nekaj novega naučim, ali kaj novega izvem o programu Lightroom. Že dolgo nazaj, ko sem prvič spoznaval program. Od takrat ga bolj intenzivno uporabljam. Pravzaprav ga uporabljam skupaj z Photoshopom, pač odvisno kaj potrebujem.
Kot rečeno, sem danes zvedel par novih zanimivih stvari o Lightroomu, nekaj pa sem jih samo obnovil. Stvar je zelo enostavna, sploh če fotografiraš v RAW formatu, kjer imaš vse odprte možnosti obdelave, brez da bi izgubil ogromno podatkov fotografije in jo z tem uničil, tako kot se to zgodi pri JPG datoteki, ki je že obdelana.
Pač mi ni bilo usojeno to dopoldne, kljub lepemu vremenu. Sedel sem v avto in vozil po naši občini. Takoj iz Bukovice sem po dolgem času probal naredit eno panoramo iz večih fotografij, nato pa do cestninske postaje Torovo.
Gregor Krašnja Photography 