Potepanje po Bohinju. Prvi dan poskusil priti do izvira Bohinjske Bistrice. Problem je nastal že ko se izgubiš v gozdu in to brez zemljevida.
Drugi dan pa Bohinjsko jezero, Ribčev laz in Ukanc. Oba izleta sta bila zelo zanimiva. Ker fotografije še nimam pripravljene tokrat samo video.
Ogled še po nekaterih Slovenskih krajih si pa poglej na mojem Youtube kanalu.
8.Februar je državni kulturni praznik, imenuje se Prešernov dan. Da to je tisti prešeren, ki je napisal pesem Zdravljico in jo uporabljamo za Slovensko himno. Ne uporabljamo cele pesmi, vendar samo sedmo kitico. No pa ne bom o Prešernu, temveč o obisku Smledniškega gradu.
Lepo vreme in je kar vabilo, da gremo malo ven na svež zrak. Iz gradu je krasen razgled na bližnjo okolico.
Hraše iz vrha Smledniškega hriba.
Hraše in Hraški bajer.
In še cerkvica sv.Jakob , ki stoji sredi polja.
Pogled tudi na Zbiljsko jezero in Zbilje.
Da pa ne bodo samo fotografije, si vse skupaj lahko pogledaš tudi na mojem Youtube kanalu, kjer si vedno dobrodošel. Še bolj dobrodošlo pa je da se prijaviš na moj Youtube kanal, ne pozabi pritisniti tudi zvonček za obvestila, tako da si vedno obveščen o novostih na kanalu, ne pozabi pritisniti všeček in pa ne pozabi na komentar pod video.
Popoldanski sprehod v bližnji gozd.
Ni lepšega, kot lepo sončno vreme, prijetno hladno in polno snega. Tako se spominjam še na mojo mladost. Nikakor nismo hoteli domov, če je bilo pa zunaj tako prijetno. Enako je tudi pri Žigu in Neži. Samo da je norenje po snegu, pa tudi če smo mokri do kože. Posledica tega, sedaj smo pa bolani. Ponovno prehlad in sveče iz nosu.
Tudi Mateja zna narediti kakšno fotografijo 🙂
Hitro se bomo pozdravili in naslednji teden bomo ponovno v odlični formi, saj se pričnejo zimske počitnice.
Danes imamo na policah že ogromno pametnih telefonov. Samsung, Iphone, HTC, Sony, Nokia in še bi lahko našteval. Tudi po televiziji nas stalno bombardirajo operaterji o raznih mamljivimi akcijami, samo da bi prodali čim več telefonov. Če pogledam po policah ni več tistih klasičnih GSM aparatov z velikimi tipkami, temveč samo zaslon na dotik. Kar zna biti pri starejši populaciji zelo težavno. Iz mojih izkušenj se starejši prav bojijo takih aparatov na dotik. Imam občutek, da izdelovalci aparatov ciljajo na mlajšo generacijo, ki morajo biti stalno na tekočem. Nekateri menjajo svoje aparate res zelo pogosto, tudi po dvakrat na leto, samo da so in. Smo pa nekateri tudi takšni, ki aparata ne zamenjamo po nekaj let. Pač dokler dela, dela. Ko gre k vragu, kupimo drugega.
Se pa občasno pogovarjam s svojimi strankami, kaj največ uporabljajo na svojih pametnih aparatih. Prvi dve aplikaciji sta vedno Facebook in Twitter, nato pa še vse ostale. Moram priznat, da tudi sam uporabljam Facebook, Twitter veliko manj, tu pa tam še Instagram in Foursquere. Res je, stalno imam pri sebi aparat, ne vem zakaj, če ne drugega da pogledam koliko je ura, kaj je novega, kaj se mojim znancem dogaja, kaj razmišljajo. Nekateri gredo še tako daleč, ko hodijo po cesti, so na avtobusih, stalno imajo telefone v rokah. En primer sem bil priča na hodniku City parka v Ljubljani. Punca je tako padla s pogledom v telefon in tipkanjem, da sploh ni gledala pred sabo. Sredi hodnika so stali reklamni panoji, v katerega je kar dobro udarila z glavo. Seveda sta po tleh padla tako dekle kot aparat. Prva beseda, ko se je zavedla, kaj se ji je zgodilo, je bilo ˝ Kje je moj telefon?˝ Pobrala telefon in odhitela v neznano.
Zakaj sem danes tole spisal je pa sledeča zgodba.
Če delaš cel dan, moraš iti tudi nekaj pojest. Z Matejo sva odšla v bližnji lokal, kjer sva si naročila kosilo. Pri sosednji mizi pa sta sedeli mlajšo dekle in starejša gospa. Po videnem bi rekel da sta bile vnukinja in babica. Lepo, babica peljala vnukinjo na kosilo. Vendar kaj se je dogajalo? Babica razlaga vnukinji, vnukinja pa cel čas tudi med jedjo tipka po telefonu. Niti ne posluša, kaj ji sogovornica razlaga, samo kima in se smeji, verjetno v telefon. Kultura pa taka. Že iz spoštovanja bi se lahko posvetila babici in ne telefonu. Ko pa se malo obrnem nazaj, vidim da imajo vesel pogovor pri sosednji mizi, pri ostalih pa vse samo tipkajo po telefonu in niti ne vidijo kaj se dogaja okoli njih.
Če so to pametni telefoni, smo potem mi uporabniki nori, da se takole pustimo zasvojiti.
V bližnjem gozdu, na samem stoji račka. Ne tista pernata raca, temveč manjša koča.
Račka v zimski idili 😀
… pa ga še nekaj časa ne bo. Kot naši vremenoslovci napovedujejo še nekaj padavin, nato pa naj bi se umirilo. Pravzaprav mi je bilo zadnjič prav všeč se voziti po naših cestah. Spluženo je bilo, vendar je na cestišču še vedno nekaj cm snega. Brez tistega nadležnega peska in soli po cesti. Užitek ki ga že nekaj časa nisem okusil. Vedno se vozim po plundri ali po posutem pesku kot po makadamu. se pa najde tudi nekaj takih, ki se trudijo z letnimi pnevmatikami vozit po snegu. En konkreten primer. Pred mano se vozi avto višjega cenovnega razreda (nemška znamka) Avto takega razreda si lahko samo želim, vendar je za mene nedosegljiv. Po snegu vozi s hitrostjo 30km/h pa bi rekel da še kakšen km počasneje. Nosi ga sem in tja, po celem cestišču. Komaj ga prehitim, ker je res s težavo držal smer in obstoj na cesti. Pol pa pomislim. hudiča imel je toliko denarja za en kup priznanega pleha, na koncu pa nima za zimske gume. Vse da se pokažeš. drugi primer par kilometrov pred tem, pa terenec 4×4. Ja na vse štiri pogon. Po takem terenu res nebi smel imeti problemov. Potovalna hitrost enaka kot pred tistim, ki sem ga malo prej omenjal. Verjetno pa sodbni vozniki, brez iskušen v snežnih razmerah.
Ah ja, ne bom več nakladal o cestnih cvetkah. Raje predstavim nekaj panoram.
Samo zasnežene strehe se vidijo.
Zasnežena drevesa v Rašici
Nad vasjo.
Tam daleč je gasilski dom.
Stojim na mizi naše skakalnice.
Vsako leto, če so le razmere prave, domačini in člani SD Stahovica pripravijo sankaško progo v Rašici. Seveda če so razmre vsako zimo prave, prvi pogoj je sneg. Brez snega ne gre. Letos so jo delali že drugič.
Proga ni zahtevna, je pa dolga, približno kilometer, sploh če moraš za seboj vleči še sanke. Ja teh nihče neče vlečt. Zato običajno skrajšamo progo na približno 400m, kar je dovolj.
Danes je bila proga malo premehka in ni tako letelo kot običajno. Običajno jo še polijejo z vodo in otrdijo. Takrat pa kar sapo jemlje.
Nič čudnjega, da sanke kar hitro potegne v eno smer in padec je neizbežen. Sreča da vsaj hitrosti niso visoke.
Po eni strani pa je ponovno napovedan sneg, tako da bo proga še bolje pripravljena in možno da bomo imeli ponovno tekmovanje. Takrat se skoraj cela vas zbere na tekmovanju, staro in mlado. Veselje nepopisno in nepozabno.
Nekako ni bilo načrtovano, da se odpravim v Vodice. Vendar sem moral peljati Matejo k zdravniku. Diagnoza angina.
Med čakanjem, da opravi pregled in dobi tiste ogromne antibiotike, sem se odpravil malo po okolici. Ti pregledi pri našem zdravniku ne trajajo prav dolgo. V dobre pol ure lahko pregleda tudi 6 pacientov. Tako je bilo v našem primeru. To je hitrost našega zdravstva 🙂 , ko bi bilo tako tudi drugod v zdravstvu.
Torej mi ni ostalo veliko časa, tako na hitro naredil nekaj posnetkov po okolici, za konec pa še Vodiško cerkev.
Gregor Krašnja Photography 