Na našem vrtu

Še zadnje rože iz našega vrta, preden vse ovene.

Letos je bilo pa malo čebelic, saj jim dež ni dovoljeval letenja na cvetove. Tudi nobenega cvetnega pajka nisem našel, kljub temu da jih je ogromno vsako leto.

Močvirski tulipan

Že leta si govorim, da se moram odpravit na Ljubljansko barje, kjer je teh močvirskih tulipanov ogromno. Vendar nikakor ne uspem. Ali imam čas, pa še ne cvetijo, ali pa imam čas ko že odcvetijo. Jih je pa težko najti v naravi, saj so zelo redki in če se ne motim tudi zaščiteni. Se pravi prepovedano nabiranje in podobno.

Močvirski tulipan ali močvirska logarivca ( Fritillaria meleagris )

Ta tulipan ni fotografiran v Mozirskem gaju, ki smo ga obiskali dober teden nazaj. Ta je fotografiran na prav posebnem mestu, kjer ga ni bilo videti že par let. Letos pa se je ponovno razcvetel.

Mozirski gaj

Vsa leta okoli 1. Maja smo hodili v Arboretum Volčji potok ( Dinosaurus word, Volčji potok ).

Tokrat pa smo se odločili, da obiščemo Mozirski gaj. Pot nas je vodila mimo Kamnika, čez prelaz Črnivec. Po tej cesti se še nisem nikoli vozil, zato sem uporabljal cestno navigacijo. Za boljši občutek. Še sreča, ker že v prvi vasi čez prelaz, mi javlja navigacija možnost cestnega radarja. In do Mozirskega gaja tako še ene dvajsetkrat do cilja. Itak pa smo vozili počasi in si ogledovali pokrajino.

V Mozirju smo bili kar hitro, cesta je bila prazna in tekoča. Pred gajem pa se je ustavilo. Tako je bilo tudi predvideno. Nekaj več gneče. Seveda, saj je bil praznik. Zakaj ga nebi tako kot mi uživali še ostali. Naslednji podvig je bil najti prazno parkirno mesto. Že redar ob cesti je govoril, da ni upanja iskati na glavnih parkiriščih, da je že vse polno. Ne bi bil jaz, če tega nebi upošteval. Malo po makadamu, do neke ribogojnice. Tu je veliko prostora za parkirati. Pa še okoli ovinka par metrov stran je glavni vhod v gaj. Odlično, izplača se Ljubljanska trma.

Mozirski gaj je nekoliko manjši od Arboretuma, vendar ravno tako zelo zanimiv. Vse je bolj na kupu in ni potrebno veliko pešačit. Vstopnina tudi ni bila pretirana, za družinsko karto smo odšteli 15€. Je bila pa ena pomankljivost, ki so jo pogrešali otroci. Ker je bilo kar precej vroče, bi lahko za te dni postavili še kakšen kiosk s sladoledom in hladno vodo.

Je pa zaniva na ogled tudi Prevžitarska hiša. Notri se vidi, kako majhni so bili bivalni prostori, črna kuhinja, na podstrešju pa je shramba.

Videti je tudi pravi delujoči vodni mlin. To je res prava redkost, da taki mlini še obstjajo. Ne daleč od ceste, ki smo se peljali v Mozirje je še en delujoči vodni mlin v Podvolavljeku, (Žagarjev mlin).

Na ogled je tudi terarij, z različnimi plazilci in pajki.

In pa en velik čebeljnak s krasno poslikavo na panju ter steklen panj, tako da se vidi, kako naše čebelice delujejo in proizvajajo med.

Po gozdu

Tale drevesni list je nekomu podoben. Mogoče imam samo jaz tak občutek?

Drevesne gobe. So sploh za kaj uporabne, razen za okras?

Pomlad v Solkanu

Ne vem zakaj je vedno potrebno iti ven iz Ljubljanske kotline, da se naužiješ lepega vremena. Tokrat smo peživeli lep vikend v Solkanu. Krasno vreme, sonce, temperature malo nad 20°C. Prvič letos sem naokoli hodil v kratkih rokavih. Res vredno vsakega kilometra za izhod iz meglene in deževne Ljubljane. Tu na krasu je pravo življenje, tu že vse cveti, tako na travi, kot na drevesu.

Tudi prve lastovke sem videl, čebele veselo letajo iz cveta na cvet in pridno opravljajo svoje delo. Temu se pravi prava pomlad.

Vendar vsega lepega se enkrat konča. Tudi tega prelepega in toplega vikenda. Pot proti Ljubljani. Lepo jasno vreme, brez enega oblačka na nebu. Na vrhu Vrhniškega klanca pa pogled na Ljubljansko barje in Ljubljansko kotlino. Iz gorenjske so se že pričeli valiti temni deževni oblaki. Dobrodošli v Ljubljanski kotlini.

Zvončki

Zadnje dni, kamorkoli pogledaš vidiš zvončke in trobentice. Tudi pri nas na vrtu jih je kar nekaj, zvončkov. Trobentic nekoliko manj. Vendar imamo skoraj vse zvončke v senci. Zato sem se odpravil do soseda, ki jih ima ravno tako ogromno, pa še večerno sonce jih je osvetilo.

Spomladanski podlesek

Ravno je skopnel sneg, že so se prikazali zvončki in spomladanski podleski. Prvi dve cvetlici, ki napovedujeta pomlad. Naša Neža ne bi bila Neža, če ne bi že obe cvetlici odtrgala in ju prinesla domov ter postavila v kozarec.

Danes sem imel namen slikati zvončke na domačem vrtu, vendar preveč dežuje, da bi hodil po blatu. Tako sem se zadovoljil z Nežinim kozarcem spomladanskega podleska.

Končno malo sonca

Tole Februarsko vreme je pa res muhasto. Najprej sneg, nato sonce in ponovno sneži, sedaj ponovno sonce. Danes je napovedan ponovno sneg, zunaj pa sije sonce. Vremenarji so ponovno v zmoti. Temperature so pa izredno niske. Niti ne toliko, pri nas samo -5, vendar zelo piha, tako da je občutek veliko nižje temperature. Ni mi do tega, da bi hodil po Rašici, zato ena izpred dobrega tedna.

COD Black ops 2

Kar nekaj let imamo doma igralno konzolo Xbox 360.  Tako za kratkočasenje je bilo potrebno kupiti tudi kakšno igro. Vendar sem že v štartu ugotovil, da so igre za igralne konzole bistveno dražje od enakih iger za PC. Je pa res, da pri novih igrah za PC potrebno imeti tudi dobro opremo v računalniku. Poleg procesorja, hitrosti je tu še grafična kartica in še bi lahko našteval. Pri igralnih konzolah je to drugače. Kupiš igro namenjeno za konzolo in ta deluje. Tako ti ni potrebno stalno misliti, ali ti bo grafika ali procesor, ali karkoli drugega dovolila igrati določeno igro.  Ja, igre za konzole so dražje za enkrat ali dvakrat. Odvisno koliko staro igro vzameš. Otroške igre so običajno nekoliko cenejše, v primeru  z igrami, ki so določene samo starejši populaciji (18+). To so običajno strelske in nasilne igre, ki se večinoma igrajo preko spleta . Tu cene narastejo tudi do 70€. Ponovno pogoj, koliko je igra stara in popularna. Če je zelo popularna kot Call of duty Black ops (COD), ki še vedno držijo ceno tam okoli 40€ pa je že kar nekaj časa nova verzija COD Black ops 2.

V začetku nisem bil preveč navdušen nad novo verzijo, da bi jo kupil, seveda cena mi ni dišala, 70€. Čez dober teden pa so jo prodajali za ceno 55€ v trgovinah Müller. Seveda ponovno problem, samo v Nemškem jeziku. Nič ne bo. Je pač ne bom kupil in to je to. Dokler nisem našel spletno trgovino Game v Angliji. Igro so ponujali za ceno 43€ s poštnino do Slovenije. To bi bila pa že sprejemljiva cena. Naročim jo preko spleta in pri meni doma je že v dobrih sedmih dneh. Imam jo v angleškem jeziku, ki  sem si ga želel, pa še cena je sprejemljiva.

Po kašnem mesecu igranja pa manjši spodrsljaj. Vklopljeno konzolo sem po nesreči prevrnil. Plošček v konzoli se je takoj oglasil, ko je začel drgniti ob ležišče. Izklopim konzolo in zadevo postavim tako kot mora biti.

Čez dva dni pri vklopu konzole, mi konzola ne zazna ploščka v njej. Odprem in vidim, da je CD popolnoma uničen. Po celem ploščku približno 5mm široka brazda. Uničeno. No sedaj lahko naročim novega, za ceno 43€ in sem že čez ceno, ko bi ga lahko kupil v Sloveniji. Nič zadeva je zanič in roma v smeti, drugega mi ne preostane.

Takole zgleda uničen CD.

Sem se pa spomnil, da moram nekje v predalu imeti še polirno pasto Sonax, ki sem jo uporabljal pri poliranju avtomobilskih žarometov. Če je CD že uničen se lahko malo poigram tudi v tej smeri. V kopalnici najdem vato za odstranjevanje ličila (vsaka punca ga ima).  Poliram približno 15 minut in rezultat je že viden. Brazda se je zmanjšala. Še nekajkrat nanesem pasto in jo obrišem do leska. Sedaj pa poskusit, ali deluje, ali smeti. Vstavim plošček v konzolo in čas resnice. Konzola zazna plošček in igranje se lahko nadaljuje. Pasta dela čudeže 🙂

Še ena misel za konec. Naslednjič bom igro naložil na disk v konzoli, saj ima 250 GB prostora in se bom takim nevšečnostim izognil.

Praktica 14-Z51

Praktica, to je tisti aparat, ki sem ga imel že daljnega leta prvič v roki, še kot majhen fantič. Takrat ko je bilo še vse analogno. Ali se ta mlajša generacija sploh še spomni, kako izgleda film v fotoaparatu, ročno ostrenje in ročno navijanje filma. Omejen pa si bil samo na 24 ali 36 posnetkov in ne tako kot danes, ko kupiš 8GB kartico, na katero spraviš tudi do 1000 fotografij v formatu JPEG ali 250 v formati RAW.  Ja tisto so bili časi, ko si se za vsako fotografijo moral dobro potruditi. Pa še nisi mogel pogledati vsake fotografije posebej, dokler nisi končal z filmov in ga odnesel v fotolaboratorij, kjer so ti razvili fotografije. To so bili drugi časi, sedaj pa je vse digitalizirano.

Tako kot Praktica ki sem jo imel možnost testirati.

Majhen in lahek aparat z 14milijoni pik in 5 kratnim optičnim zoomom. Presenetil me je že z samo vsebino. Ne uporablja navadne baterije AA, vendar  700mAh  Li-ion baterijo. Z katero sem naredil skoraj 180 fotografij (nekatere z pomočjo bliskavice), pa baterije še nisem ispravnil do polovice. Aparat ima tudi zelo prijazen Menu, še tako enostaven za popolne začetnike. Lahko se pa nastavi tudi Slovenski jezik. Kar je za slovenske kupce zelo dobrodošlo. Menu na ekranu je zelo enostaven, kot sem že umenil, je na zaslonu ogromno enih podatkov. Zgoraj levo je prikaz programske nastavitve, poleg je prikaz vklopa bliskavice, malo nižje resolucijo v kateri fotografirate (sam sem uporabil kar 14 megapik). Na zaslonu imate še prikaz beline (WB), nastavitev ostrine iskanje obrazov in prikaz EV. V desnem zgornjem kotu je še prikaz kolki fotografij spravite še na medij, polnost  baterije, kontrast in pa situracijo. Čisto spodaj pa sta še vrednost ISO in meni najljubi histogram.

Tudi objektiv je zelo zanimiv F/2.4-6.4. Ima 32MB notranjega spomina, režo za SD/SDHC/SDHX kartice

Poleg fotografiranja premore aparat še video posnetke v ločljivosti 720p HD z mikrofonom.

Poleg aparat je priloženo torbica USB in AV kabel, baterija, polnilec in programski CD.

Makro

Presenečen sem bil ob programu panorama. Tri fotografije sestavljene v aparatu. Žal nisem imel stojala, tako pa sem probal kar iz roke. Točke je kar dobro ujel.

Pogled na displej.

Kmalu na Slovenskih policah!