Štanjel

Ponovno ena sončna nedelje, ki smo jo izbrali za izlet po naši lepi Sloveniji. Tokrat nas je pot vodila na Kras in dolino Soče. Prva postojanka je bila bencinska črpalka Vipava, kjer so se nam pridružili še brat z družino. V Vipavi smo zapustili AC in nadaljevali pot po regionalni cesti do Štanjela.

Lepo vreme je kar nekaj ljudi pripeljalo v Štanjel.

Zelo dolgo časa sem imel željo obiskati to lepo kraško vasico ki stoji na vrhu hriba.

Ozke kraške ulice.

Grajsko obzidje in kamnite hiške.

Znameniti Ferrarijev vrt.

Če pa malo pogooglam pa zaslediš Štanjel tudi v eni najbolj popularnih iger Call of Duty (COD). Je pa res, da so hoteli Nemci proti koncu druge vojne Štanjel porušiti in naj bi jim to preprečil arhitekt Max Fabjani.

Še se bom vrnil v Štanjel, vendar izven turistične sezone.

Rakov Škocjan

Obisk Rakovega škocjana je bil že kar nekaj časa v planu, vendar nikoli si nismo vzeli nekaj ur za obisk teh kraških znamenitosti.

Od doma smo odšli že zgodaj dopoldne, ker ravno tiste dni se je po naših avtocestah gnetlo največ turistov, ki so bili na poti proti morju.

Na Uncu smo zapustili AC, od tu naprej je bila prazna cesta vse do našega cilja.

Malo sem bil razočaran nad našimi obcestnimi znaki za Rakov Škocjan, ker so bile zelo slabo vidne, bolje rečeno za drevesom, tako da smo naš cilj zgrešili. Res bi lahko naše lokalne oblasti naredile več za prepoznavnost in lokacijo turističnih točk. Tu pa sem imel občutek kot, da se vsi požvižgajo na vse to.

Zato tudi v glavni sezoni samo dva ali trije avtomobili v krajinskem parku.

Naravni kamniti most.

Do spodnjega dela se nismo spuščali, kar pa mi je danes kar malo žal.

 

Gradiško jezero

Gradiško jezero, prijetna sprehajalna pot. Pot okoli umetnega jezera je dolga 4200 m. Kako do jezera? Po štajerski avtocesti, na izvoz Lukovica nato pa v prvem križišču levo. Cestne table so postavljene, tako da se nikakor ne moreš izgubiti. Tudi za parkiranje je poskrbljeno.

Vreme je bilo prijetno toplo. Jezero, zadaj pa cerkvica sv. Marjete.

Panorama jezera. Za sprehod prijetno, za fotografiranje pa malo prepozno. Sonce je bilo že kar visoko.

Še ena hišica, za kaj se uporablja ne vem, verjetno pa za uravnavanje zapornic v jezeru.

Družina labodov.

 

 

Hotel Beli Kamik

Hotel Beli Kamik iz naše terase

Dopust otok Krk – Njivice

Čeprav je do cilja še slabih 10km, se je obvezno potrebno ustavit na prvi razgledni ploščadi.

Pogled na Reko!

Popolnoma osamljena!

Avtokamp Pušča!

Panoramca 🙂

Smučišče Krvavec

Pogled na smučišče Krvavec iz gorenjske strani, tu pa iz mojih krajev.

Grad Strmol

Lepo nedeljsko vreme nas pelje na gorenjsko. Skozi Vodice, do Brnika in Cerkelj na gorenjskem se pripelješ direktno do gradu Strmol.

Grad je odprt za javnost in ima organizirane oglede ob določenih urah. Mi smo prišli ravno ob času nedela 🙂 Smo si pa ogledali okolico gradu, kar pa tudi ni slabo.

En grad

Pa ni ravno kar en grad. To je Ljubljanski grad. Čisto iz drugega profila.

 

Profil, ki je viden iz Toškega čela.

Toško čelo

Kratek skok na Toško čelo. Krasna destinacija za pohodnike, še bolj pa za kolesarje. V parih minutah se je na vrhu pri lovski koči zbralo 20 kolesarjev. Nekateri so se spustili v dolino po cesti, drugi pa po gozdni poti.

Samo sem bil malo razočaran. Nekje v spominu sem imel, da je tu krasna razgledna točka na Ljubljano in okolico. In res sem jo našel. Na najožjem delu cestišča, se vidi krasno na Ljubljansko kotlino.

Ljubljanski bloki.

En majčken del Ljubljane.

Pogled na Štepansko naselje, desno zgoraj je cerkvica Sv. Urh, spodaj levo, pa če se ne motim, Sostro.

Za to naselje nisem popolnoma prepričan. Zato ga ne bom imenoval.

Moste. Stolpnice v Ljubljanskem BTC. Lepo vidne, Steklena palača ( najvišja stavba v Sloveniji), stavba BTC, Kolosej, Hotel Plaza. Zadaj pa Silos v Zalogu.

Tista modra stavba z dimnikom je toplarna v Mostah.

Mozirski gaj

Vsa leta okoli 1. Maja smo hodili v Arboretum Volčji potok ( Dinosaurus word, Volčji potok ).

Tokrat pa smo se odločili, da obiščemo Mozirski gaj. Pot nas je vodila mimo Kamnika, čez prelaz Črnivec. Po tej cesti se še nisem nikoli vozil, zato sem uporabljal cestno navigacijo. Za boljši občutek. Še sreča, ker že v prvi vasi čez prelaz, mi javlja navigacija možnost cestnega radarja. In do Mozirskega gaja tako še ene dvajsetkrat do cilja. Itak pa smo vozili počasi in si ogledovali pokrajino.

V Mozirju smo bili kar hitro, cesta je bila prazna in tekoča. Pred gajem pa se je ustavilo. Tako je bilo tudi predvideno. Nekaj več gneče. Seveda, saj je bil praznik. Zakaj ga nebi tako kot mi uživali še ostali. Naslednji podvig je bil najti prazno parkirno mesto. Že redar ob cesti je govoril, da ni upanja iskati na glavnih parkiriščih, da je že vse polno. Ne bi bil jaz, če tega nebi upošteval. Malo po makadamu, do neke ribogojnice. Tu je veliko prostora za parkirati. Pa še okoli ovinka par metrov stran je glavni vhod v gaj. Odlično, izplača se Ljubljanska trma.

Mozirski gaj je nekoliko manjši od Arboretuma, vendar ravno tako zelo zanimiv. Vse je bolj na kupu in ni potrebno veliko pešačit. Vstopnina tudi ni bila pretirana, za družinsko karto smo odšteli 15€. Je bila pa ena pomankljivost, ki so jo pogrešali otroci. Ker je bilo kar precej vroče, bi lahko za te dni postavili še kakšen kiosk s sladoledom in hladno vodo.

Je pa zaniva na ogled tudi Prevžitarska hiša. Notri se vidi, kako majhni so bili bivalni prostori, črna kuhinja, na podstrešju pa je shramba.

Videti je tudi pravi delujoči vodni mlin. To je res prava redkost, da taki mlini še obstjajo. Ne daleč od ceste, ki smo se peljali v Mozirje je še en delujoči vodni mlin v Podvolavljeku, (Žagarjev mlin).

Na ogled je tudi terarij, z različnimi plazilci in pajki.

In pa en velik čebeljnak s krasno poslikavo na panju ter steklen panj, tako da se vidi, kako naše čebelice delujejo in proizvajajo med.