Večer na obali

Tik pred sončnim zahodom postavim stativ na obalo. Nastavim aparat, zaslonko in seveda brez ND filtra ne gre. Čas pa prilagodim kar preko daljinskega prožilca, se pravi nekako po občutku.

In nastane nekaj takega:

 

Oblačne Njivice

Na dopustu ni šlo brez oblakov nad obalo in sončnih zahodov.

 

 

 

 

 

 

 

 

Smučišče Krvavec

Pogled na smučišče Krvavec iz gorenjske strani, tu pa iz mojih krajev.

Grad Strmol

Lepo nedeljsko vreme nas pelje na gorenjsko. Skozi Vodice, do Brnika in Cerkelj na gorenjskem se pripelješ direktno do gradu Strmol.

Grad je odprt za javnost in ima organizirane oglede ob določenih urah. Mi smo prišli ravno ob času nedela 🙂 Smo si pa ogledali okolico gradu, kar pa tudi ni slabo.

Sonce

Pogled skozi okno.

Monopoly – družabna igra

Velikonočni prazniki so skoraj že za nami. Jutri je nov dan, danes pa še vedno 1.April, ki je bil zelo pester. Nič mi ni bilo do norčevanja, saj sem moral že zgodaj zjutraj odpeljati Nežo v ZD Ljubljana (Metelkova). Dobila je neko alergijo, po vsej verjetnosti je krivec smoki. Bomo videli kaj nam bo povedal specialistični pregled. Še sreča, da smo bili zgodni, ob odhodu je bila čakalnica že nabito polna. Sedaj pa še v lekarno poleg urgence po Claritine sirup.

Doma pa že druga težava. Žiga je dobil visoko vročino. Pa smo spet tam. Če bi jo dobil uro in pol prej, bi ga peljali s seboj, tako mu je pa pomagala že ena tabletka Lekadola. Vročina je hitro padla na normalno raven.

Po kosilu je bil plan, da bi šli malo ven na svež zrak, samo zaradi Žige nismo šli, pa še snežilo je in deževalo. Ne vem kdaj se bo tole umirilo, vendar že zelo  pogrešam tisto vročo rumeno kuglo tam gori na nebu, ki ji pravimo Sonce.

Pač nam ne preostane drugega, kot da se družimo doma za mizo. Iz omare smo potegnili družabno igro Monopoly. nisem je igral že celo večnost. Nazadnje še tistega na Tolarje. Igra je bila zelo zanimiva za Žigo, saj jo je igral prvič. Na koncu je bil velik zmagovalec, jaz pa poraženec.

Gremo na sprehod

Končno nekaj lepega vremena. Naj traja čim dlje. Škoda, da je že za naslednji teden ponovno napovedan sneg. A ga res še potrebujemo? Jaz ne! Ga imam dovolj.

Po kosilu smo se  Žiga, Neža in jaz odpravili malo na sprehod po domačem kraju. Tale sonček kar privabi veselje. Prav zabavno je bilo. Žiga in Neža sta drvela po cesti s skirojem, jaz pa za njima prav počasi s fotoaparatom v roki.

Nekaj oblakov nad vasjo.

Cerkvica v Šinkovem turnu

Krvavec

Pokazalo se je sonce in že smo zunaj. Pomlad je tik pred vrati, sneg kopni, ptički že žvrgolijo. Ja kmalu bo vse cvetelo. Zimka oblačila bomo pospravili nazaj v omaro, prav tako obutev in jo zamenjali za bolj komot oblačila. Komaj že čakam kratke rokave in temperature tam okoli 20°C.

Ko pa pogledam od doma proti nam najbljižjem smučišču Krvavec, pa vidim da smučarji prav uživajo v sončnem vremenu. Letos mi še ni ratalo stopiti na smuči. Res pa da raje kot na Krvavec zahajam na Vogel. Manj gneče in naraven sneg.

Grem v Vodice

Nekako ni bilo načrtovano, da se odpravim v Vodice. Vendar sem moral peljati Matejo k zdravniku. Diagnoza angina.

Med čakanjem, da opravi pregled in dobi tiste ogromne antibiotike, sem se odpravil malo po okolici. Ti pregledi pri našem zdravniku ne trajajo prav dolgo. V dobre pol ure lahko pregleda tudi 6 pacientov. Tako je bilo v našem primeru. To je hitrost našega zdravstva 🙂 , ko bi bilo tako tudi drugod v zdravstvu.

Torej mi ni ostalo veliko časa, tako na hitro naredil nekaj posnetkov po okolici, za konec pa še Vodiško cerkev.

Ploče

Po dolgem času sva z Matejo prišla na idejo, da bi dopustovali na Hrvaškem. Pa ne zopet v Istri ali kakšnem bližnjem otoku. Malo sva iskala in našla prekrasen Avto kamp na polotoku Pelješac, blizu kraja Orebič. Ko sem malo kaloliral koliko kilometrov je do cilja, vedno mi je zemljevid (Google maps) prikazal okoli 600km. Kar nekaj vožnje, je pa veliko po avtocesti, tako da ne bi smelo biti nikakršnih problemov.

Dan odhoda. Bil sem že malo živčen pred samim odhodom. Startamo v večernih urah, da bi ja ujeli prvi trajekt ali vsaj drugega, pa še vreme ni bilo na moji strani. Deževalo je kot še nikoli ta teden. Upam lahko samo, da se bo vreme proti jugu kaj spremenilo in mi olajšalo vožnjo.

Naša pot, do cilja.

Že po Slovenski avtocesti proti Ivančni gorici smo se vozili z hitrostjo 60 km/h, samo zaradi dežja. Mogoče bo šlo po regionalni cesti kaj bolje.

Na začetku je bila cesta prazna, dež je še vedno padal, ko smo nekje pri Žuženbergu naleteli na šlepar, ki je zasedel celo cesto, tako da ga ni bilo mogoče prehiteti kar nekaj kilometrov. Ko pa smo tudi to oviro premagali, do Slovensko Hrvaške meje ni bilo težav, raze to da je neprenehoma deževalo.

Na Hrvaško avtocesto smo vstopili v mestu Bosiljevo. Pri Mali kapeli smo imeli prvi počitek, kjer se je tudi dež že umiril. Po počitku pa nazaj na cesto. Nismo naredili veliko kilometrov, ko je ponovno začelo deževati. Nikakor ne morem ubežati dežu. Šele pri Šibeniku je prenehalo deževati.

Cesta je bila praktično prazna, samo sem ter tja smo prehiteli kakšen avtodom ali avto z prikolico. Pri Splitu, so izginili še tisti avtomobili, ki smo se nekaj kilometrov vozili skupaj. Do Ravč pa je bila cesta popolnoma prazna. Je pa ponovno začelo deževati, tako da sem se na nekaterih delih avtoceste vozili zelo po polžje, ker praktično ni bilo nobene vidljivosti.

Jutro v Pločah je bilo čisto Slovensko. Nekaj Ljubljančanov, Mariborčanov in Kranjčanov, še nekaj Nemcev in Polakov.

Ob četrti uri smo prispeli do konca avtoceste  (Ravče). Tu pa kolona! Celo uro smo čakali, da smo lahko plačali cestnino in nadeljevali pot proti Pločam.

Čakanje na trajekt.

Po dobri uri vožnje, smo prispeli na prvi cilj, Ploče. Tu počakamo na trajekt, ki nas prepelje na polotok Pelješac v mesto Trpanj.