Tastova dolga želja je bila skok s padalom. In zakaj mu tega nebi uresničili. Prva prilika je bila za 60. rojstni dan. Tako smo vsi sorodniki dali nekaj € (Evrov) na kupček in želja bo izpolnjena. Za kraj in termin pa si je izbral po želji.
Skok smo preživel. Franci pravi, da bi skok ponovil, ker je res adrenalinsko. Mu kar verjamem 🙂
Pa ni ravno kar en grad. To je Ljubljanski grad. Čisto iz drugega profila.
Profil, ki je viden iz Toškega čela.
Kratek skok na Toško čelo. Krasna destinacija za pohodnike, še bolj pa za kolesarje. V parih minutah se je na vrhu pri lovski koči zbralo 20 kolesarjev. Nekateri so se spustili v dolino po cesti, drugi pa po gozdni poti.
Samo sem bil malo razočaran. Nekje v spominu sem imel, da je tu krasna razgledna točka na Ljubljano in okolico. In res sem jo našel. Na najožjem delu cestišča, se vidi krasno na Ljubljansko kotlino.
Ljubljanski bloki.
En majčken del Ljubljane.
Pogled na Štepansko naselje, desno zgoraj je cerkvica Sv. Urh, spodaj levo, pa če se ne motim, Sostro.
Za to naselje nisem popolnoma prepričan. Zato ga ne bom imenoval.
Moste. Stolpnice v Ljubljanskem BTC. Lepo vidne, Steklena palača ( najvišja stavba v Sloveniji), stavba BTC, Kolosej, Hotel Plaza. Zadaj pa Silos v Zalogu.
Tista modra stavba z dimnikom je toplarna v Mostah.
Tromostovje v Ljubljani. Tokrat fotografirano enega lepega poletnega večera iz Mesarskega mostu.
Fotografija je potegnjena ponovno iz formalina (arhiva) in predelana v Tilt Shift.
Občasno se je potrebno s kakšno fotografijo tudi malo poigrati. Za predelavo fotografije v Tilt Shift sem uporabljal priljubljena programa Lightroom in Photoshop. Veliko bolj enostavno, kot pa nakup dragega objektiva.
Mini svet, Mozirski gaj.
Kljub temu, da se je pripravljalo na slabo vreme, smo se odločili za ena kratek sprehod. Svojega Nikona sem pustil doma, imam s seboj vedno zvestega Galaxy S2. Če je potrebno narediti kakšen zanimiv posnetek saj je takoj pri roki. Res da ga že malo leta dajejo, saj je star že skoraj dve leti, se še ne odločam za zamenjavo. Saj nisem eden tistih, ki mora biti stalno in, in imeti nov model. Menjava pride v poštev ko popolnoma odpove.
Zaloški silos in železniška postaja Zalog.
Še potrobim in že odhitim proti Ljubljani. Pa srečno pot.
Že leta si govorim, da se moram odpravit na Ljubljansko barje, kjer je teh močvirskih tulipanov ogromno. Vendar nikakor ne uspem. Ali imam čas, pa še ne cvetijo, ali pa imam čas ko že odcvetijo. Jih je pa težko najti v naravi, saj so zelo redki in če se ne motim tudi zaščiteni. Se pravi prepovedano nabiranje in podobno.
Ta tulipan ni fotografiran v Mozirskem gaju, ki smo ga obiskali dober teden nazaj. Ta je fotografiran na prav posebnem mestu, kjer ga ni bilo videti že par let. Letos pa se je ponovno razcvetel.
Že v prejšni objavi sem pisal o vodnem mlinu, ki stoji v Mozirskem gaju. Veliko mlinov v Sloveniji je takih, ki se dobesedno podirajo in izginjajo. Sem pa vesel, da jih je vsaj nekaj, ki jih še obratuje. Tako sem lahko Žigi in Neži razložil, od kot prihaja moka v naš dom. Kajti mi moko kupujemo pri mlinarju in ne v trgovini. Tudi kruh že vrsto let pečeme kar doma.
Tokrat pa sem ga malo predelal. Ta HDR tehnika mi postaja vedno bolj všeč.
Vsa leta okoli 1. Maja smo hodili v Arboretum Volčji potok ( Dinosaurus word, Volčji potok ).
Tokrat pa smo se odločili, da obiščemo Mozirski gaj. Pot nas je vodila mimo Kamnika, čez prelaz Črnivec. Po tej cesti se še nisem nikoli vozil, zato sem uporabljal cestno navigacijo. Za boljši občutek. Še sreča, ker že v prvi vasi čez prelaz, mi javlja navigacija možnost cestnega radarja. In do Mozirskega gaja tako še ene dvajsetkrat do cilja. Itak pa smo vozili počasi in si ogledovali pokrajino.
V Mozirju smo bili kar hitro, cesta je bila prazna in tekoča. Pred gajem pa se je ustavilo. Tako je bilo tudi predvideno. Nekaj več gneče. Seveda, saj je bil praznik. Zakaj ga nebi tako kot mi uživali še ostali. Naslednji podvig je bil najti prazno parkirno mesto. Že redar ob cesti je govoril, da ni upanja iskati na glavnih parkiriščih, da je že vse polno. Ne bi bil jaz, če tega nebi upošteval. Malo po makadamu, do neke ribogojnice. Tu je veliko prostora za parkirati. Pa še okoli ovinka par metrov stran je glavni vhod v gaj. Odlično, izplača se Ljubljanska trma.
Mozirski gaj je nekoliko manjši od Arboretuma, vendar ravno tako zelo zanimiv. Vse je bolj na kupu in ni potrebno veliko pešačit. Vstopnina tudi ni bila pretirana, za družinsko karto smo odšteli 15€. Je bila pa ena pomankljivost, ki so jo pogrešali otroci. Ker je bilo kar precej vroče, bi lahko za te dni postavili še kakšen kiosk s sladoledom in hladno vodo.
Je pa zaniva na ogled tudi Prevžitarska hiša. Notri se vidi, kako majhni so bili bivalni prostori, črna kuhinja, na podstrešju pa je shramba.
Videti je tudi pravi delujoči vodni mlin. To je res prava redkost, da taki mlini še obstjajo. Ne daleč od ceste, ki smo se peljali v Mozirje je še en delujoči vodni mlin v Podvolavljeku, (Žagarjev mlin).
Na ogled je tudi terarij, z različnimi plazilci in pajki.
In pa en velik čebeljnak s krasno poslikavo na panju ter steklen panj, tako da se vidi, kako naše čebelice delujejo in proizvajajo med.
Zadnje dni se kar nekaj potikam po naravi, še največ okoli domačega kraja. Všeč mi je, ko se narava prebuja iz dolgega zimskega spanja. Vse je postalo zeleno, živo. Čebele veselo obiskujejo domačo češnjo, hruško in pa jabolka. Tako je prav. Bomo imeli ponovno nekaj domačega sadja.
Tudi po gozdu se je prijetno sprehajat. Popolnoma drugačen vonj, kot nekje med betonskimi hišami. In iz tega sprehoda je nastalo tale fotografija.
Eno me pa moti v gozdovih. To, da je vse preveč klopov. Malo se otopli in že lezejo ven. Doma sem se preoblekel in našel enega, kako mi leze po roki navzgor. Ni dobil prvega letošnjega obroka.
Gregor Krašnja Photography 