Potepanje po Bohinju. Prvi dan poskusil priti do izvira Bohinjske Bistrice. Problem je nastal že ko se izgubiš v gozdu in to brez zemljevida.
Drugi dan pa Bohinjsko jezero, Ribčev laz in Ukanc. Oba izleta sta bila zelo zanimiva. Ker fotografije še nimam pripravljene tokrat samo video.
Ogled še po nekaterih Slovenskih krajih si pa poglej na mojem Youtube kanalu.
8.Februar je državni kulturni praznik, imenuje se Prešernov dan. Da to je tisti prešeren, ki je napisal pesem Zdravljico in jo uporabljamo za Slovensko himno. Ne uporabljamo cele pesmi, vendar samo sedmo kitico. No pa ne bom o Prešernu, temveč o obisku Smledniškega gradu.
Lepo vreme in je kar vabilo, da gremo malo ven na svež zrak. Iz gradu je krasen razgled na bližnjo okolico.
Hraše iz vrha Smledniškega hriba.
Hraše in Hraški bajer.
In še cerkvica sv.Jakob , ki stoji sredi polja.
Pogled tudi na Zbiljsko jezero in Zbilje.
Da pa ne bodo samo fotografije, si vse skupaj lahko pogledaš tudi na mojem Youtube kanalu, kjer si vedno dobrodošel. Še bolj dobrodošlo pa je da se prijaviš na moj Youtube kanal, ne pozabi pritisniti tudi zvonček za obvestila, tako da si vedno obveščen o novostih na kanalu, ne pozabi pritisniti všeček in pa ne pozabi na komentar pod video.
Lepo nedeljsko vreme nas pelje na gorenjsko. Skozi Vodice, do Brnika in Cerkelj na gorenjskem se pripelješ direktno do gradu Strmol.
Grad je odprt za javnost in ima organizirane oglede ob določenih urah. Mi smo prišli ravno ob času nedela 🙂 Smo si pa ogledali okolico gradu, kar pa tudi ni slabo.
Tole Februarsko vreme je pa res muhasto. Najprej sneg, nato sonce in ponovno sneži, sedaj ponovno sonce. Danes je napovedan ponovno sneg, zunaj pa sije sonce. Vremenarji so ponovno v zmoti. Temperature so pa izredno niske. Niti ne toliko, pri nas samo -5, vendar zelo piha, tako da je občutek veliko nižje temperature. Ni mi do tega, da bi hodil po Rašici, zato ena izpred dobrega tedna.
Danes imamo na policah že ogromno pametnih telefonov. Samsung, Iphone, HTC, Sony, Nokia in še bi lahko našteval. Tudi po televiziji nas stalno bombardirajo operaterji o raznih mamljivimi akcijami, samo da bi prodali čim več telefonov. Če pogledam po policah ni več tistih klasičnih GSM aparatov z velikimi tipkami, temveč samo zaslon na dotik. Kar zna biti pri starejši populaciji zelo težavno. Iz mojih izkušenj se starejši prav bojijo takih aparatov na dotik. Imam občutek, da izdelovalci aparatov ciljajo na mlajšo generacijo, ki morajo biti stalno na tekočem. Nekateri menjajo svoje aparate res zelo pogosto, tudi po dvakrat na leto, samo da so in. Smo pa nekateri tudi takšni, ki aparata ne zamenjamo po nekaj let. Pač dokler dela, dela. Ko gre k vragu, kupimo drugega.
Se pa občasno pogovarjam s svojimi strankami, kaj največ uporabljajo na svojih pametnih aparatih. Prvi dve aplikaciji sta vedno Facebook in Twitter, nato pa še vse ostale. Moram priznat, da tudi sam uporabljam Facebook, Twitter veliko manj, tu pa tam še Instagram in Foursquere. Res je, stalno imam pri sebi aparat, ne vem zakaj, če ne drugega da pogledam koliko je ura, kaj je novega, kaj se mojim znancem dogaja, kaj razmišljajo. Nekateri gredo še tako daleč, ko hodijo po cesti, so na avtobusih, stalno imajo telefone v rokah. En primer sem bil priča na hodniku City parka v Ljubljani. Punca je tako padla s pogledom v telefon in tipkanjem, da sploh ni gledala pred sabo. Sredi hodnika so stali reklamni panoji, v katerega je kar dobro udarila z glavo. Seveda sta po tleh padla tako dekle kot aparat. Prva beseda, ko se je zavedla, kaj se ji je zgodilo, je bilo ˝ Kje je moj telefon?˝ Pobrala telefon in odhitela v neznano.
Zakaj sem danes tole spisal je pa sledeča zgodba.
Če delaš cel dan, moraš iti tudi nekaj pojest. Z Matejo sva odšla v bližnji lokal, kjer sva si naročila kosilo. Pri sosednji mizi pa sta sedeli mlajšo dekle in starejša gospa. Po videnem bi rekel da sta bile vnukinja in babica. Lepo, babica peljala vnukinjo na kosilo. Vendar kaj se je dogajalo? Babica razlaga vnukinji, vnukinja pa cel čas tudi med jedjo tipka po telefonu. Niti ne posluša, kaj ji sogovornica razlaga, samo kima in se smeji, verjetno v telefon. Kultura pa taka. Že iz spoštovanja bi se lahko posvetila babici in ne telefonu. Ko pa se malo obrnem nazaj, vidim da imajo vesel pogovor pri sosednji mizi, pri ostalih pa vse samo tipkajo po telefonu in niti ne vidijo kaj se dogaja okoli njih.
Če so to pametni telefoni, smo potem mi uporabniki nori, da se takole pustimo zasvojiti.
V bližnjem gozdu, na samem stoji račka. Ne tista pernata raca, temveč manjša koča.
Račka v zimski idili 😀
… pa ga še nekaj časa ne bo. Kot naši vremenoslovci napovedujejo še nekaj padavin, nato pa naj bi se umirilo. Pravzaprav mi je bilo zadnjič prav všeč se voziti po naših cestah. Spluženo je bilo, vendar je na cestišču še vedno nekaj cm snega. Brez tistega nadležnega peska in soli po cesti. Užitek ki ga že nekaj časa nisem okusil. Vedno se vozim po plundri ali po posutem pesku kot po makadamu. se pa najde tudi nekaj takih, ki se trudijo z letnimi pnevmatikami vozit po snegu. En konkreten primer. Pred mano se vozi avto višjega cenovnega razreda (nemška znamka) Avto takega razreda si lahko samo želim, vendar je za mene nedosegljiv. Po snegu vozi s hitrostjo 30km/h pa bi rekel da še kakšen km počasneje. Nosi ga sem in tja, po celem cestišču. Komaj ga prehitim, ker je res s težavo držal smer in obstoj na cesti. Pol pa pomislim. hudiča imel je toliko denarja za en kup priznanega pleha, na koncu pa nima za zimske gume. Vse da se pokažeš. drugi primer par kilometrov pred tem, pa terenec 4×4. Ja na vse štiri pogon. Po takem terenu res nebi smel imeti problemov. Potovalna hitrost enaka kot pred tistim, ki sem ga malo prej omenjal. Verjetno pa sodbni vozniki, brez iskušen v snežnih razmerah.
Ah ja, ne bom več nakladal o cestnih cvetkah. Raje predstavim nekaj panoram.
Samo zasnežene strehe se vidijo.
Zasnežena drevesa v Rašici
Nad vasjo.
Tam daleč je gasilski dom.
Stojim na mizi naše skakalnice.
Nekako ni bilo načrtovano, da se odpravim v Vodice. Vendar sem moral peljati Matejo k zdravniku. Diagnoza angina.
Med čakanjem, da opravi pregled in dobi tiste ogromne antibiotike, sem se odpravil malo po okolici. Ti pregledi pri našem zdravniku ne trajajo prav dolgo. V dobre pol ure lahko pregleda tudi 6 pacientov. Tako je bilo v našem primeru. To je hitrost našega zdravstva 🙂 , ko bi bilo tako tudi drugod v zdravstvu.
Torej mi ni ostalo veliko časa, tako na hitro naredil nekaj posnetkov po okolici, za konec pa še Vodiško cerkev.
Ko že misliš, da se je končalo okoli snega, vsaj tu v dolini, ga ponovno nameče par cm. Ponovno lopate v roke in gremo odmetavat. Pri hiši je to malo drugače, kot v kakšnem blokarskem naselju, ko zapade sneg in vsepovsod je videti polno gajbic. Kot gobe po dežju, v jesenskem času.
Tokrat si ne bom dal kaj veliko dela okoli snega. Odstranil sem ga samo toliko da bom jutri lahko odpeljal z avtom na cesto. Ostalo bo naredilo popoldansko sonce. Če kaj drži, naj bi jutri bilo okoli 7°C. Kar je dovolj, da pobere ves sneg.
Je pa več nevšečnosti naredil našim cestarjem, oziroma DARSu. Zgleda da jih je ponovno presenetil. Točno vedo, da so najbolj kritične točke na štajerski avtocesti, tam okoli Trojan, pa že zjutraj niso nič orgiral, pote še višnjegorski klanec in pa vrhniški klanec. Ne vem zakaj vedno čakajo do zadnjega, da nek kamijon zapele s ceste, šele nato začnejo izločat promet. Naj se že enkrat zavedo, da ko začne snežiti, bi bilo potrebno izločiti tovornjakarje. Ker se že od nekdaj ve, da večino tovornjakov nima ustreznih pnevmatik, samo pa se tudi ne bodo izločili iz prometa. Po moje bi bilo, da v takem slučaju, ko tovornjaki naredijo zastoj na avtocesti, bi moral nekdo od vodilnih letet. letet pa ne z odpravnino, temveč s kazensko ovadbo. Mogoče bi se pa kaj spremenilo.
Jutri bo sonce, če je vremenarjem za verjet in ceste bodo ponovno prevozne.
Kar nekaj let imamo doma igralno konzolo Xbox 360. Tako za kratkočasenje je bilo potrebno kupiti tudi kakšno igro. Vendar sem že v štartu ugotovil, da so igre za igralne konzole bistveno dražje od enakih iger za PC. Je pa res, da pri novih igrah za PC potrebno imeti tudi dobro opremo v računalniku. Poleg procesorja, hitrosti je tu še grafična kartica in še bi lahko našteval. Pri igralnih konzolah je to drugače. Kupiš igro namenjeno za konzolo in ta deluje. Tako ti ni potrebno stalno misliti, ali ti bo grafika ali procesor, ali karkoli drugega dovolila igrati določeno igro. Ja, igre za konzole so dražje za enkrat ali dvakrat. Odvisno koliko staro igro vzameš. Otroške igre so običajno nekoliko cenejše, v primeru z igrami, ki so določene samo starejši populaciji (18+). To so običajno strelske in nasilne igre, ki se večinoma igrajo preko spleta . Tu cene narastejo tudi do 70€. Ponovno pogoj, koliko je igra stara in popularna. Če je zelo popularna kot Call of duty Black ops (COD), ki še vedno držijo ceno tam okoli 40€ pa je že kar nekaj časa nova verzija COD Black ops 2.
V začetku nisem bil preveč navdušen nad novo verzijo, da bi jo kupil, seveda cena mi ni dišala, 70€. Čez dober teden pa so jo prodajali za ceno 55€ v trgovinah Müller. Seveda ponovno problem, samo v Nemškem jeziku. Nič ne bo. Je pač ne bom kupil in to je to. Dokler nisem našel spletno trgovino Game v Angliji. Igro so ponujali za ceno 43€ s poštnino do Slovenije. To bi bila pa že sprejemljiva cena. Naročim jo preko spleta in pri meni doma je že v dobrih sedmih dneh. Imam jo v angleškem jeziku, ki sem si ga želel, pa še cena je sprejemljiva.
Po kašnem mesecu igranja pa manjši spodrsljaj. Vklopljeno konzolo sem po nesreči prevrnil. Plošček v konzoli se je takoj oglasil, ko je začel drgniti ob ležišče. Izklopim konzolo in zadevo postavim tako kot mora biti.
Čez dva dni pri vklopu konzole, mi konzola ne zazna ploščka v njej. Odprem in vidim, da je CD popolnoma uničen. Po celem ploščku približno 5mm široka brazda. Uničeno. No sedaj lahko naročim novega, za ceno 43€ in sem že čez ceno, ko bi ga lahko kupil v Sloveniji. Nič zadeva je zanič in roma v smeti, drugega mi ne preostane.
Takole zgleda uničen CD.
Sem se pa spomnil, da moram nekje v predalu imeti še polirno pasto Sonax, ki sem jo uporabljal pri poliranju avtomobilskih žarometov. Če je CD že uničen se lahko malo poigram tudi v tej smeri. V kopalnici najdem vato za odstranjevanje ličila (vsaka punca ga ima). Poliram približno 15 minut in rezultat je že viden. Brazda se je zmanjšala. Še nekajkrat nanesem pasto in jo obrišem do leska. Sedaj pa poskusit, ali deluje, ali smeti. Vstavim plošček v konzolo in čas resnice. Konzola zazna plošček in igranje se lahko nadaljuje. Pasta dela čudeže 🙂
Še ena misel za konec. Naslednjič bom igro naložil na disk v konzoli, saj ima 250 GB prostora in se bom takim nevšečnostim izognil.
Gregor Krašnja Photography 