Grad Smlednik

8.Februar je državni kulturni praznik, imenuje se Prešernov dan. Da to je tisti prešeren, ki je napisal pesem Zdravljico in jo uporabljamo za Slovensko himno. Ne uporabljamo cele pesmi, vendar samo sedmo kitico. No pa ne bom o Prešernu, temveč o obisku Smledniškega gradu.

  

Lepo vreme in je kar vabilo, da gremo malo ven na svež zrak. Iz gradu je krasen razgled na bližnjo okolico.

Hraše iz vrha Smledniškega hriba.

Hraše in Hraški bajer.

In še cerkvica sv.Jakob , ki stoji sredi polja.

Pogled tudi na Zbiljsko jezero in Zbilje.

Da pa ne bodo samo fotografije, si vse skupaj lahko pogledaš tudi na mojem Youtube kanalu, kjer si vedno dobrodošel. Še bolj dobrodošlo pa je da se prijaviš na moj Youtube kanal, ne pozabi pritisniti tudi zvonček za obvestila, tako da si vedno obveščen o novostih na kanalu, ne pozabi pritisniti všeček in pa ne pozabi na komentar pod video.

 

 

elikonočni prazniki ( Vlog #05 )

Še nekaj iz arhiva 🙂

Idrija

Preteklo je kar veliko vode od kar sem tu objavil zadnjo fotografijo. Tokrat pa ena iz izleta in obiska Idrije, kjer smo si ogledali rudniški grad Gewerkenegg in lepo urejen muzej.

Mašun

Mašun, mali zaselek, kjer se vreme kar hitro spremeni. Vsaj mi smo imeli to srečo. V eni uri od sončnega neba brez oblačkov pa do dežja, vetra in strel. Res neverjetno. Še pravi čas smo prišli do avta.

Je pa tu gori, res lepo urejeno okoli gradu. se vidi da jim je nekaj do turizma. Žal smo srečali samo par domačih turistov ostalo so bili Italijani.Tudi na parkirišču so bili večinoma Italijanske registrske tablice. Ob vračanju proti Knežaku, smo srečali še nekaj avtomobilov, ki so šli v Mašun in tudi te so bili samo Italijani. Verjetno Slovenci premalo poznamo svoje lepote Slovenije. Žal!

Pust polnih ust

Pustni torek. Po tradiciji se na ta dan pokopava pusta.Upam, da so vse te pustne šeme odgnale za to leto zimo iz naših krajev in da se kmalu prične tisto pravo toplo spomladansko vreme. Seveda brez dežja. Pa še po eni strani sem vesel, da se pust poslavlja, ker sem se že preobjedel pustnih krofov. Videl pa sem jih tudi preko 6000, tako da jih tudi ponoči voham med spanjem.

Naši pustni šemi 🙂

Pogled v mini svet

Občasno se je potrebno s kakšno fotografijo tudi malo poigrati. Za predelavo fotografije v Tilt Shift sem uporabljal priljubljena programa Lightroom in Photoshop. Veliko bolj enostavno, kot pa nakup dragega objektiva.

Mini svet, Mozirski gaj.

Vodni mlin – Mozirski gaj

Že v prejšni objavi sem pisal o vodnem mlinu, ki stoji v Mozirskem gaju. Veliko mlinov v Sloveniji je takih, ki se dobesedno podirajo in izginjajo. Sem pa vesel, da jih je vsaj nekaj, ki jih še obratuje. Tako sem lahko Žigi in Neži razložil, od kot prihaja moka v naš dom. Kajti mi moko kupujemo pri mlinarju in ne v trgovini. Tudi kruh že vrsto let pečeme kar doma.

Tokrat pa sem ga malo predelal. Ta HDR tehnika mi postaja vedno bolj všeč.

Mozirski gaj

Vsa leta okoli 1. Maja smo hodili v Arboretum Volčji potok ( Dinosaurus word, Volčji potok ).

Tokrat pa smo se odločili, da obiščemo Mozirski gaj. Pot nas je vodila mimo Kamnika, čez prelaz Črnivec. Po tej cesti se še nisem nikoli vozil, zato sem uporabljal cestno navigacijo. Za boljši občutek. Še sreča, ker že v prvi vasi čez prelaz, mi javlja navigacija možnost cestnega radarja. In do Mozirskega gaja tako še ene dvajsetkrat do cilja. Itak pa smo vozili počasi in si ogledovali pokrajino.

V Mozirju smo bili kar hitro, cesta je bila prazna in tekoča. Pred gajem pa se je ustavilo. Tako je bilo tudi predvideno. Nekaj več gneče. Seveda, saj je bil praznik. Zakaj ga nebi tako kot mi uživali še ostali. Naslednji podvig je bil najti prazno parkirno mesto. Že redar ob cesti je govoril, da ni upanja iskati na glavnih parkiriščih, da je že vse polno. Ne bi bil jaz, če tega nebi upošteval. Malo po makadamu, do neke ribogojnice. Tu je veliko prostora za parkirati. Pa še okoli ovinka par metrov stran je glavni vhod v gaj. Odlično, izplača se Ljubljanska trma.

Mozirski gaj je nekoliko manjši od Arboretuma, vendar ravno tako zelo zanimiv. Vse je bolj na kupu in ni potrebno veliko pešačit. Vstopnina tudi ni bila pretirana, za družinsko karto smo odšteli 15€. Je bila pa ena pomankljivost, ki so jo pogrešali otroci. Ker je bilo kar precej vroče, bi lahko za te dni postavili še kakšen kiosk s sladoledom in hladno vodo.

Je pa zaniva na ogled tudi Prevžitarska hiša. Notri se vidi, kako majhni so bili bivalni prostori, črna kuhinja, na podstrešju pa je shramba.

Videti je tudi pravi delujoči vodni mlin. To je res prava redkost, da taki mlini še obstjajo. Ne daleč od ceste, ki smo se peljali v Mozirje je še en delujoči vodni mlin v Podvolavljeku, (Žagarjev mlin).

Na ogled je tudi terarij, z različnimi plazilci in pajki.

In pa en velik čebeljnak s krasno poslikavo na panju ter steklen panj, tako da se vidi, kako naše čebelice delujejo in proizvajajo med.

Monopoly – družabna igra

Velikonočni prazniki so skoraj že za nami. Jutri je nov dan, danes pa še vedno 1.April, ki je bil zelo pester. Nič mi ni bilo do norčevanja, saj sem moral že zgodaj zjutraj odpeljati Nežo v ZD Ljubljana (Metelkova). Dobila je neko alergijo, po vsej verjetnosti je krivec smoki. Bomo videli kaj nam bo povedal specialistični pregled. Še sreča, da smo bili zgodni, ob odhodu je bila čakalnica že nabito polna. Sedaj pa še v lekarno poleg urgence po Claritine sirup.

Doma pa že druga težava. Žiga je dobil visoko vročino. Pa smo spet tam. Če bi jo dobil uro in pol prej, bi ga peljali s seboj, tako mu je pa pomagala že ena tabletka Lekadola. Vročina je hitro padla na normalno raven.

Po kosilu je bil plan, da bi šli malo ven na svež zrak, samo zaradi Žige nismo šli, pa še snežilo je in deževalo. Ne vem kdaj se bo tole umirilo, vendar že zelo  pogrešam tisto vročo rumeno kuglo tam gori na nebu, ki ji pravimo Sonce.

Pač nam ne preostane drugega, kot da se družimo doma za mizo. Iz omare smo potegnili družabno igro Monopoly. nisem je igral že celo večnost. Nazadnje še tistega na Tolarje. Igra je bila zelo zanimiva za Žigo, saj jo je igral prvič. Na koncu je bil velik zmagovalec, jaz pa poraženec.

Prva v novem letu

Pa sem se ponovno spravil na svoj blog. Nori December je za menoj. Vstop v novo leto je bil precej miren. Letos sem ga pričakal v Solkanu. Družba prijetna, tudi z vremenom smo imeli srečo. Vse dni je bilo sončno, razen zadnji dan se je malo skisalo in so se pojavljale rahle deževne kaplje.

Med popoldanskim sprehodom na 1. Januarja dan pa počasi do kamnitega mostu čez reko Sočo.

Po najdaljši noči, mi je sprehod po soncu ponovno napolnil baterije.