Potepanje po Bohinju. Prvi dan poskusil priti do izvira Bohinjske Bistrice. Problem je nastal že ko se izgubiš v gozdu in to brez zemljevida.
Drugi dan pa Bohinjsko jezero, Ribčev laz in Ukanc. Oba izleta sta bila zelo zanimiva. Ker fotografije še nimam pripravljene tokrat samo video.
Ogled še po nekaterih Slovenskih krajih si pa poglej na mojem Youtube kanalu.
8.Februar je državni kulturni praznik, imenuje se Prešernov dan. Da to je tisti prešeren, ki je napisal pesem Zdravljico in jo uporabljamo za Slovensko himno. Ne uporabljamo cele pesmi, vendar samo sedmo kitico. No pa ne bom o Prešernu, temveč o obisku Smledniškega gradu.
Lepo vreme in je kar vabilo, da gremo malo ven na svež zrak. Iz gradu je krasen razgled na bližnjo okolico.
Hraše iz vrha Smledniškega hriba.
Hraše in Hraški bajer.
In še cerkvica sv.Jakob , ki stoji sredi polja.
Pogled tudi na Zbiljsko jezero in Zbilje.
Da pa ne bodo samo fotografije, si vse skupaj lahko pogledaš tudi na mojem Youtube kanalu, kjer si vedno dobrodošel. Še bolj dobrodošlo pa je da se prijaviš na moj Youtube kanal, ne pozabi pritisniti tudi zvonček za obvestila, tako da si vedno obveščen o novostih na kanalu, ne pozabi pritisniti všeček in pa ne pozabi na komentar pod video.
Lepo nedeljsko vreme nas pelje na gorenjsko. Skozi Vodice, do Brnika in Cerkelj na gorenjskem se pripelješ direktno do gradu Strmol.
Grad je odprt za javnost in ima organizirane oglede ob določenih urah. Mi smo prišli ravno ob času nedela 🙂 Smo si pa ogledali okolico gradu, kar pa tudi ni slabo.
Ko je lep sončen dan, ga je potrebno izkoristiti.
Pogled skozi okno.
Popoldanski sprehod v bližnji gozd.
Tole Februarsko vreme je pa res muhasto. Najprej sneg, nato sonce in ponovno sneži, sedaj ponovno sonce. Danes je napovedan ponovno sneg, zunaj pa sije sonce. Vremenarji so ponovno v zmoti. Temperature so pa izredno niske. Niti ne toliko, pri nas samo -5, vendar zelo piha, tako da je občutek veliko nižje temperature. Ni mi do tega, da bi hodil po Rašici, zato ena izpred dobrega tedna.
Danes imamo na policah že ogromno pametnih telefonov. Samsung, Iphone, HTC, Sony, Nokia in še bi lahko našteval. Tudi po televiziji nas stalno bombardirajo operaterji o raznih mamljivimi akcijami, samo da bi prodali čim več telefonov. Če pogledam po policah ni več tistih klasičnih GSM aparatov z velikimi tipkami, temveč samo zaslon na dotik. Kar zna biti pri starejši populaciji zelo težavno. Iz mojih izkušenj se starejši prav bojijo takih aparatov na dotik. Imam občutek, da izdelovalci aparatov ciljajo na mlajšo generacijo, ki morajo biti stalno na tekočem. Nekateri menjajo svoje aparate res zelo pogosto, tudi po dvakrat na leto, samo da so in. Smo pa nekateri tudi takšni, ki aparata ne zamenjamo po nekaj let. Pač dokler dela, dela. Ko gre k vragu, kupimo drugega.
Se pa občasno pogovarjam s svojimi strankami, kaj največ uporabljajo na svojih pametnih aparatih. Prvi dve aplikaciji sta vedno Facebook in Twitter, nato pa še vse ostale. Moram priznat, da tudi sam uporabljam Facebook, Twitter veliko manj, tu pa tam še Instagram in Foursquere. Res je, stalno imam pri sebi aparat, ne vem zakaj, če ne drugega da pogledam koliko je ura, kaj je novega, kaj se mojim znancem dogaja, kaj razmišljajo. Nekateri gredo še tako daleč, ko hodijo po cesti, so na avtobusih, stalno imajo telefone v rokah. En primer sem bil priča na hodniku City parka v Ljubljani. Punca je tako padla s pogledom v telefon in tipkanjem, da sploh ni gledala pred sabo. Sredi hodnika so stali reklamni panoji, v katerega je kar dobro udarila z glavo. Seveda sta po tleh padla tako dekle kot aparat. Prva beseda, ko se je zavedla, kaj se ji je zgodilo, je bilo ˝ Kje je moj telefon?˝ Pobrala telefon in odhitela v neznano.
Zakaj sem danes tole spisal je pa sledeča zgodba.
Če delaš cel dan, moraš iti tudi nekaj pojest. Z Matejo sva odšla v bližnji lokal, kjer sva si naročila kosilo. Pri sosednji mizi pa sta sedeli mlajšo dekle in starejša gospa. Po videnem bi rekel da sta bile vnukinja in babica. Lepo, babica peljala vnukinjo na kosilo. Vendar kaj se je dogajalo? Babica razlaga vnukinji, vnukinja pa cel čas tudi med jedjo tipka po telefonu. Niti ne posluša, kaj ji sogovornica razlaga, samo kima in se smeji, verjetno v telefon. Kultura pa taka. Že iz spoštovanja bi se lahko posvetila babici in ne telefonu. Ko pa se malo obrnem nazaj, vidim da imajo vesel pogovor pri sosednji mizi, pri ostalih pa vse samo tipkajo po telefonu in niti ne vidijo kaj se dogaja okoli njih.
Če so to pametni telefoni, smo potem mi uporabniki nori, da se takole pustimo zasvojiti.
V bližnjem gozdu, na samem stoji račka. Ne tista pernata raca, temveč manjša koča.
Račka v zimski idili 😀
Gregor Krašnja Photography 