Gremo na Rašico

Lepo nedeljsko popoldne je potrebno izkoristiti. Gremo na Rašico. Nahrbtnik poln sokov in malice sem seveda nosil jaz, kot vedno. Tako se mi ni dalo še fotoaparat s seboj nositi, ker je to še en balast več. Zato je kar doma ostal, v žepu pa je bil seveda Galaxy S5, ki prav tako naredi dobre fotografije.

Krmilnica ob poti.

Pot ni zahtevna, se pa stalno počasi vzpenja po lepi gozdni cesti. Nekaterim, ki se ne da na Rašico peš, se peljejo z avtom ali z motorjem, drugi bolj zagreti, teh je kar nekaj, s kolesi, mi pa seveda peš.

Po uri in pol, smo že na vrhu pri Rašiški koči.

Že dolgo nisem videl toliko obiskovalcev tu gor. Danes je bilo zelo živahno. Še par 100 metrov in smo pri razglednem stolpu.

Razgledni stolp na Rašici.

Poleg stolpa pa stoji še geodetska točka in spominski kamen narodnemu heroju Stanetu Koscu.

Še nekaj panoram iz razglednega stolpa.

Po kratkem počitku pa nazaj v dolino proti domu.

 

Sosedov hrib

Pa kaj bi hodil daleč, če imam pa še veliko neodkritega v bližini doma.

Gremo na sprehod

Končno nekaj lepega vremena. Naj traja čim dlje. Škoda, da je že za naslednji teden ponovno napovedan sneg. A ga res še potrebujemo? Jaz ne! Ga imam dovolj.

Po kosilu smo se  Žiga, Neža in jaz odpravili malo na sprehod po domačem kraju. Tale sonček kar privabi veselje. Prav zabavno je bilo. Žiga in Neža sta drvela po cesti s skirojem, jaz pa za njima prav počasi s fotoaparatom v roki.

Nekaj oblakov nad vasjo.

Cerkvica v Šinkovem turnu

Končno malo sonca

Tole Februarsko vreme je pa res muhasto. Najprej sneg, nato sonce in ponovno sneži, sedaj ponovno sonce. Danes je napovedan ponovno sneg, zunaj pa sije sonce. Vremenarji so ponovno v zmoti. Temperature so pa izredno niske. Niti ne toliko, pri nas samo -5, vendar zelo piha, tako da je občutek veliko nižje temperature. Ni mi do tega, da bi hodil po Rašici, zato ena izpred dobrega tedna.

Užitek na snegu

Ni lepšega, kot lepo sončno vreme, prijetno hladno in polno snega. Tako se spominjam še na mojo mladost. Nikakor nismo hoteli domov, če je bilo pa zunaj tako prijetno. Enako je tudi pri Žigu in Neži. Samo da je norenje po snegu, pa tudi če smo mokri do kože. Posledica tega, sedaj smo pa bolani. Ponovno prehlad in sveče iz nosu.

Tudi Mateja zna narediti kakšno fotografijo 🙂

Hitro se bomo pozdravili in naslednji teden bomo ponovno v odlični formi, saj se pričnejo zimske počitnice.

Snega še ni konec …

… pa ga še nekaj časa ne bo. Kot naši vremenoslovci napovedujejo še nekaj padavin, nato pa naj bi se umirilo. Pravzaprav mi je bilo zadnjič prav všeč se voziti po naših cestah. Spluženo je bilo, vendar je na cestišču še vedno nekaj cm snega. Brez tistega nadležnega peska in soli po cesti. Užitek ki ga že nekaj časa nisem okusil. Vedno se vozim po plundri ali po posutem pesku kot po makadamu. se pa najde tudi nekaj takih, ki se trudijo z letnimi pnevmatikami vozit po snegu. En konkreten primer. Pred mano se vozi avto višjega cenovnega razreda (nemška znamka) Avto takega razreda si lahko samo želim, vendar je za mene nedosegljiv. Po snegu vozi s hitrostjo 30km/h pa bi rekel da še kakšen km počasneje. Nosi ga sem in tja, po celem cestišču. Komaj ga prehitim, ker je res s težavo držal smer in obstoj na cesti. Pol pa pomislim. hudiča imel je toliko denarja za en kup priznanega pleha, na koncu pa nima za zimske gume. Vse da se pokažeš. drugi primer par kilometrov pred tem, pa terenec 4×4. Ja na vse štiri pogon. Po takem terenu res nebi smel imeti problemov. Potovalna hitrost enaka kot pred tistim, ki sem ga malo prej omenjal. Verjetno pa sodbni vozniki, brez iskušen v snežnih razmerah.

Ah ja, ne bom več nakladal o cestnih cvetkah. Raje predstavim nekaj panoram.

Samo zasnežene strehe se vidijo.

Zasnežena drevesa v Rašici

Nad vasjo.

Tam daleč je gasilski dom.

Stojim na mizi naše skakalnice.

Sankaška proga

Vsako leto, če so le razmere prave, domačini in člani SD Stahovica pripravijo sankaško progo v Rašici. Seveda če so razmre vsako zimo prave, prvi pogoj je sneg. Brez snega ne gre. Letos so jo delali že drugič.

Proga ni zahtevna, je pa dolga, približno kilometer, sploh če moraš za seboj vleči še sanke. Ja teh nihče neče vlečt. Zato običajno skrajšamo progo na približno 400m, kar je dovolj.

Danes je bila proga malo premehka in ni tako letelo kot običajno. Običajno jo še polijejo z vodo in otrdijo. Takrat pa kar sapo jemlje.

Nič čudnjega, da sanke kar hitro potegne v eno smer in padec je neizbežen. Sreča da vsaj  hitrosti niso visoke.

Po eni strani pa je ponovno napovedan sneg, tako da bo proga še bolje pripravljena in možno da bomo imeli ponovno tekmovanje. Takrat se skoraj cela vas zbere na tekmovanju, staro in mlado. Veselje nepopisno in nepozabno.

Koseze

Našel še nekaj jesenskih fotografij, ki jih ni bilo časa obdelati in objaviti.

Pogled na del Koseze in hrib Rašico

Jesenske barve 🙂

Jesensko obarvan gozd in preža iz prejšne objave.

Smučarski skoki

SD Strahovica, je organiziralo že 7. memorijal v smučarskih skokih. Po sušnih treh letih, jim je ponovno narava pomagala z obilno količino snega, tako da so lahko z veliko truda in dobre volje organizirali tekmovanje v smučarskih skokih.

Škoda, je bila samo z udeležbo tekmovalcev, ki so še zadnji teden odpovedovali, tako da jih je bilo na koncu samo 17. Vendar tudi teh 17 fantov je prikazalo vrhunske skoke. Med njimi je bil tudi prijatelj in sosed  Rok Stroj (št. 12), ki ni tekmoval že 6 let, na koncu pa osvojil odlično 5. mesto. Čestitam Rok, za nas si bil odličen 🙂

Tekmovanja pa se je udeležil, sedaj lahko že rečem legenda in svetovni prvak v smučarskih skokih Primož Peterka (št. 17) in njegov brat Uroš Peterka (št.8), ki je imel zabeležen tudi padec pri doskoku. Na srečo ni bilo nobenih poškodb.

Za naslednje leto, pa upam, da bo narava tako prijazna in nam poslala toliko snega kot letos, da se bo tradicija nadaljevala in bomo lahko drugo leto gledali ponovno zanimive smučarske skoke.

Nekaj sončka

Končno nekaj Januarskega sončka. Po vsej megli in oblačnosti, je res to hladno sonce dobrodošlo, pa če sveti samo kakšno uro na dan.

Vshajajoča Luna

Srni